Moje oči so videle tvoje zveličanje

Ko so se dopolnili dnevi očiščevanja po Mojzesovi postavi, so prinesli Jezusa njegovi starši v Jeruzalem, da bi ga postavili pred Gospoda, kakor je pisano v Gospodovi postavi: »Vsak moški prvorojenec bodi posvečen Gospodu«, in da bi dali v daritev »dve grlici ali dva golobčka«, kakor je rečeno v Gospodovi postavi.

In glej, bil je v Jeruzalemu mož, ki mu je bilo ime Simeon; bil je pravičen in bogaboječ in je pričakoval Izraelovo tolažbo in Sveti Duh je bil z njim. Razodeto mu je bilo od Svetega Duha, da ne bo videl smrti, dokler ne bo videl Gospodovega Maziljenca. Prišel je po navdihnjenju v tempelj. Ko so starši prinesli dete Jezusa, da bi zanj storili po predpisu postave, ga je tudi on vzel v naročje, zahvalil Boga in rekel: »Zdaj odpuščaš, Gospod, svojega služabnika po svoji besedi v miru; kajti moje oči so videle tvoje zveličanje, ki si ga pripravil pred obličjem vseh narodov: luč v razsvetljenje poganov in slavo Izraela, tvojega ljudstva.«

Njegov oče in njegova mati sta se čudila temu, kar se je o njem govorilo. Simeon jih je blagoslovil in rekel Mariji, njegovi materi: »Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, ki se mu bo nasprotovalo, in tvojo dušo bo presunil meč, da se razodenejo misli iz mnogih src.« In bila je neka prerokinja Ana, Fanuelova hči iz Aserjevega rodu, že zelo v letih. Potem ko je preživela z možem sedem let od svojega devištva, je bila vdova do štiriinosemdesetih let; ni zapuščala templja, ampak je s postom in molitvijo Bogu služila noč in dan. In prav tisto uro je prišla tja in hvalila Boga ter o njem pripovedovala vsem, ki so pričakovali odrešenja v Jeruzalemu.

Ko so izpolnili vse po Gospodovi postavi, so se vrnili v Galilejo, v svoje mesto Nazaret. Dete pa je raslo in se krepilo, vedno bolj polno modrosti, in Božja milost je bila z njim. (Lk 2,22-40)

Zdaj odpuščaš, Gospod, svojega služabnika po svoji besedi v miru

Starček Simeon zadovoljen končuje svoje življenje. Njegovo veselje je v tem, da je dočakal dan, ko lahko gleda zveličanje, vidi otroka, ki prinaša svetu odrešenje. To odrešenje opiše kot: luč v razsvetljenje poganov in slavo Izraela, tvojega ljudstva. Kako razume odrešenje, pojasni ob srečanju z Marijo: »Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, ki se mu bo nasprotovalo, in tvojo dušo bo presunil meč, da se razodenejo misli iz mnogih src.«

Preseneča me, Simeonovo veselje kljub jasni misli o trpljenju, ki je tesno povezano z odrešenjem. Veseli se odrešenja, ki ne prinaša miru in udobja, uspeha in zmag. Odrešenje, ki se ga veseli prinaša luč, zaradi katere se bo potrebno opredeliti, postaviti na eno ali drugo stran, zahteva opredeljevanje. Odrešenje pomeni razdor za tistega, ki luč odkloni, padec za tistega, ki se povišuje in vstajenje za tistega, ki je ponižan. Odrešenik ne prinaša miru udobja, ampak je znamenje, ki se mu bo vedno nasprotovalo. Nasprotovali mu bodo tisti, ki jih luč moti, tisti, ki bi raje delali v temi, tisti, ki bi se nikoli ne opredelili.

Kje je naše veselje nad odrešenjem, nad takšno lučjo? Mar ni povsod, v vseh naših prostorih bivanja nezaželen tisti, ki prinaša zahtevo po opredelitvi in hočeš nočeš izziva razdor? Če otrok v družini postavlja neprijetna vprašanja, ob katerih se je potrebno ustaviti, da bi mogli odgovoriti, ga radi utišamo. Zakonci se bojite prepirov, raje izbirati kompromise! Cilj ni luč razločevanja, ampak ugodje! Prav tako je v družbi. Če v družbi nekdo postavi vprašanje, ob katerem se je potrebo opredeliti, utihnemo in zamenjamo pogovor. Če v Cerkvi postavimo vprašanje, ki zahteva opredelitev, ki pokaže na svetle in temne plati, smo neprijetni sogovorniki, ki se jim družba začne izogibati.

S Svečnico oz. Jezusovim darovanjem v templju po štiridesetih dneh končujemo božični čas. Pravzaprav smo vse od adventa do danes razmišljali o luči, ki prihaja na svet in kako jo želimo videti. Bomo z njo vztrajali?! Spomnimo se, kako smo se z adventom pripravili na božični čas! Razmišljali smo, da moramo biti budni. Učili smo se utihniti, prisluhniti in poslušati. Budnost je za Marijo pomenila slišati angela in njegovo sporočilo, kljub strahovom in negotovosti. Jožefa je vodila v spreminjanje lastnih načrtov, ker je imel Bog zanj pripravljen boljši načrt. V jaslicah smo srečali Zaheja, ki je želel videti Jezusa. Ko ga je videl, je to zanj pomenilo popolno spremembo v življenju. Tako smo spoznavali, da kako je za pot za Jezusom potrebno spreminjati svoje predstave in se jim odpovedati, ter biti pripravljen 'prodati', tj. se odpovedati vsemu, da bi resnično lahko šli za njim.

Ko zaključujemo to obdobje Cerkvenega leta imamo pred seboj nov lik. Pred nami je starček Simeon, ki je videl zveličanje, videl Jezusa. V celoti ga je postavil v središče svojega življenja. Zanj Jezus ni bil del prijetne tradicij, lepa navada, ampak: »… ta, ki je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, ki se mu bo nasprotovalo, in …meč, da se razodenejo misli iz mnogih src.«

Dragi bratje in sestre, Simeon je pravzaprav prvi, ki je prepoznal Odrešenika, je prvi kristjan. Lahko bi rekli, da je prehitel celo Marijo in Jožefa. Onadva, pravi Sveto pismo, sta se čudila temu, kar se je o njem govorilo. Kot da še ne bi doumela, za kako resno stvar gre. Simeon je videl, prepoznal in pričeval.

Kot kristjani smo poklicani, da vzamemo odrešenje za res. Gre za luč razločevanja, znamenje nasprotovanja. Gre za jasno opredelitev in za meč, ki bo ranil vsakega, ki bo Odrešeniku sledil. Meč nasprotovanja! Biti kristjan, ne pomeni, biti všečen, prijeten, liberalno širok. Biti kristjan pomeni biti znamenje nasprotovanja, ker brez kompromisov kaže na dobro in opozarja na slabo. Če se ob nas, zaradi vztrajanja v luči, lomijo kopja, je dobro znamenje, če nas vsi sprejemajo, je z nami nekaj narobe. Naj bomo torej znamenje, ob katerem se ljudje odločajo za Kristusa ali proti njemu.