Lenoba je velika okvara značaja.

Pa četudi jo skušamo okrasiti s potrebnim počitkom, preudarnostjo, mirnim življenjem ali čemerkoli – vedno ostane isto.

Tako je vse napol: napol – delo, napol – molitev, napol – volja, napol – premagovanje, napol – življenje ... Iz tega sledi: napol – človek.

Pa bi moralo biti: zares – delo, zares – molitev, zares – odpoved ...

Redko je tak človek zares srečen. Ko se kar naprej preklada na blazinah svoje komodnosti, kaj hitro postane nezadovoljen, »pod nesrečno zvezdo rojen«, kritikaster in nergač.

In ljudje se težko zanesejo na polčloveka.

Morda je to ena tistih hib, ki jo je zelo težko odpraviti. Za en dan, da. Vztrajno ne, ker sta si prav vztrajno delo in lenoba dvoje skrajnih nasprotij.

Ni pa nemogoče.

Če leži v meni kaj te okvare, potem moram na delo. Če je to moja poglavitna napaka, moram dvakrat bolj na delo. Kajti tak ostati ne smem.

Ne pomaga nič. Tudi Boga moramo ljubiti v »potu svojega obraza in z delom svojih rok«. Tako je trdil sv. Vincencij, ki je bil mož dela.