Božič
Danes nam je rojen Rešenik.
Začetek nove zgodovine. Vse niti se spletajo okoli njega – Kristusa. Zavestno ali nezavestno, odslej je sleherni človek vpleten v to zgodbo odrešenja.
Tesnoba Stare zaveze se je sprostila v svobodo božjih otrok. Izgubljeni raj je spet odprt.
Naznanjam vam veliko veselje ...
Potrebna mi je – ne učenost, temveč preprostost pastirjev. So skrivnosti, ki jih razume srce. Pastirji so ga razumeli in medse sprejeli.
»V svojo lastnino je prišel, a njegovi ga niso sprejeli.« V tem je tragika tudi dvajsetega stoletja. In še ena: pozabili smo nadaljevati vlogo pastirjev, ki so za angeli razglašali veselo novico.
Evangelij za vse stvarstvo.
In koliko je danes ljudi, ki zanj vedo? Koliko, ki ga poznajo? Koliko, ki ga živé? Če ne bi veroval, da ima Bog svoja pota do duš in da Sveti Duh deluje tudi danes – morda tam, kjer najmanj pričakujemo, – potem bi bila prevelika tesnoba v meni: Zakaj si prišel?
In vendar mora biti radost. Zaradi vseh, ki doživljajo božič, zaradi vseh, ki po njem hrepene, ki iščejo, ki trpe, ker nimajo božične luči. Vsa ta srca se odpirajo milosti. In z njimi in zanje moram moliti posebno danes, na božični dan.
Hvala ti za dar vere, za milost!
S spoštovanjem do g. Sodja in do vseh, ki so svoje veselje nad Novorojenim pošteno plačali, prilagam tale Sodjev zapis o praznovanju božiča:
Franc Sodja CM
PRED VRATI PEKLA
Ponatis izdaje v Buenos Airesu leta 1961
Božič
Nocoj kot žamet volhko je srce,
v njem topla misel – moja večna luč.
Zvonovi svetonočni le zvoné...
*
Nedelje so bile čudovite. Imeli smo nekako tak vtis: Ker mi nismo mogli h Gospodu, je on prihajal k nam med jetniške zidove.
Toda kmalu je nastalo novo vprašanje. Kaj pa praznik? To leto je bil božič na delavnik. Uprava nam je dala mašo samo za nedeljo in poizkus, da bi dobili kovček tudi kak praznik, se tedaj ni posrečil.
Naj preživimo božični dan kar tako?
Našli smo rešitev. Ko bo mogoče o vseh teh stvareh pisati brez slehernega pridržka, bo svet zvedel podobne stvari, kakor so se dogajale v Dachauu ali v drugih taboriščih. Kakor so imeli prvi kristjani »arcanum« – strogo tajnost v stvareh, ki so zadevale evharistično življenje –, tako še danes nad mnogimi duhovniki koprena tajnosti zakriva čudovite skrivnosti, ki so se dogajale po taboriščih in samotnih celicah. Koliko ljudi niti pojma nima, da so bili čisto blizu duhovniku, ko je daroval sveto mašo. Koliko duš je bilo potolaženih, ko so po najbolj čudovitih potih dobivali tudi v samotno celico sveto obhajilo. Marsikaj so tu in tam pazniki odkrili, preprečili, a nikdar si niso upali iz tega napraviti procesa. Je bil to strah pred nadnaravnim svetom ali samo bojazen, da bi nas obdali z nimbom prvih kristjanov?
En sam primer o teh dogodkih naj podam. Božič brez svete maše se nam je zdel nemogoč. Vedeli smo, da dovoljuje Sveta stolica za take okoliščine maševanje brez duhovniških oblačil. Torej smo potrebovali samo bistvene stvari: vino in hostije. Ob nedeljah smo dobili hostij več, kot smo jih potrebovali, in tudi malo vina smo lahko prihranili. Naredili smo načrt. Na božični dan bomo maševali zgodaj zjutraj.
Ponoči nismo smeli biti pokonci, zato smo pričeli sveti večer že rano popoldne. Skrbno smo prečistili sobo, se »pražnje« oblekli, predvsem pa bili vsi polni božičnega razpoloženja. Nič ne de, če so bile okoliščine skromne. Jaslice je nadomeščala podobica, božično drevo smrekova vejica, ki jo je nekdo dobil v paketu. Celo nekaj srebrnega papirja smo premogli in vanj zaviti nekaj obeskov.
Kdo bi si mislil: nekdo je dobil celó kadilo, vodo smo si sami blagoslovili. In po stari slovenski navadi smo najprej imeli svetonočni blagoslov. Nato smo vzeli v roke brevir, peli in molili. Seveda čisto potiho. Tako nekako je bilo, kot bi kdo iz dalje poslušal, kako doni nočna pesem iz kartuzijanskega samostana. Pritajeno so se oglašale melodije psalmov kot nekoč v katakombah. Bolj zbrano kot kdajkoli smo mogli slediti berilom in se poglabljati v svetonočno skrivnost. Obrazi starejših gospodov so pričali, kako so obujali spomine na svete noči v svojih farah. Vsem je bilo tako pri srcu, da nismo mogli skriti ganotja.
Po brevirju je bila tako imenovana »vesela večerja«. Veljala je še prejšnja postna postava, ki je dovoljevala za sveti večer malo obilnejšo večerjo (prandium grandiosum), čeprav je bila vigilija postni dan.
Nato so nam nekateri starejši gospodje pripovedovali svoja božična doživetja. Nikdar ne bom pozabil zdravih, možatih, pa zares lepih besed pokojnega frančiškana p. Teodora. Kako je njegova govorica, počasna, premišljena, krepka, pa vsa preduhovljena, legala na duše!
Naravnost čudili smo se, da je bil ves večer tak mir. Pričakovali smo, da nam bodo s čim kalili božično razpoloženje. A odšli smo spat ubrani in srečni kot redkokdaj.
Zjutraj smo hitro pospravili. Kajti za sveto mašo je bilo primerno le kratko razdobje med pospravljanjem in zajtrkom. Vse je potekalo v redu. Postavili smo se po kotih, nekateri so hodili, skratka, vedli smo se kot vsako jutro. Duhovnik, ki je maševal, je stal na takem kraju, da bi ga bili skozi linico težko videli.
V belo škatlo smo položili kozarec z vinom in hostije. Kljub občutku gotovosti smo morali biti pripravljeni na iznenadenje. Sveta maša je lepo potekala. Duhovnik je že izrekel posvetilne besede. Bili smo v Betlehemu. Isti Kristus, ki ga je Marija položila v jasli, leži v papirnati škatli. Kaj si niso bile okoliščine čudovito blizu? Pripravljali smo se na sveto obhajilo. Srce slehernega se bo zdaj spremenilo v žive jasli ... Sunkoma je zapel ključ v vratih in vstopila sta redni paznik in mlad, slok oficir. V drgetu smo obstali ne toliko zaradi sebe kakor zaradi Gospoda. Morda smo ta trenutek dojeli nekaj tistega občutja, ki sta ga imela Marija in Jožef, ko sta morala s svojim otrokom bežati pred Herodom.
Kdo je preslepil njune oči? Duhovnik, ki je bil najbliže »oltarju«, je ta hip pokril škatlo s pokrovom in začel naglo brisati »prah« z nje. Na vse strani so streljali pogledi paznika in oficirja.
»Kaj delate?«
»Sobo pospravljamo.«
Zagledal je smrekovo vejico in pod njo podobico s svetonočnim prizorom.
»Kje ste dobili to navlako?«
»V paketu.«
Zgrabil je konzervno posodo, v kateri je bila vejica, in jo zalučal po podu, strupeno je ošinil vse po vrsti in zabrusil: »Vi in vaše bajke!«
Paznik, ki ga je spremljal in bil znan po svoji potuhnjenosti in cinizmu, se je z užitkom nasmehnil. Odšla sta in vrata so se zaprla.
Vsi smo še drgetali. Ko smo se umirili in s prisluškovanjem ugotovili, da sta oglednika odšla, smo postavili škatlo nazaj na mizo in nadaljevali božično mašo.
Še bolj previdno smo se obračali in vedli. Ves čas pa je eden prisluškoval pri vratih, da nas ne bi presenetili z novim obiskom.
Kakor hitro smo prejeli sveto obhajilo, smo bili docela pomirjeni. Zdaj se ne more nič več zgoditi. Duhovnik je končal sveto mašo in potem smo se vsak po svoje zahvaljevali. Ob vseh zahvalah je bila ena prvih ta, da nam je Gospod tako pomagal in zastrl pogled tistim, ki so nam hoteli uničiti božič.
Popoldne smo imeli večernice: pete litanije, kos brevirja in nato smo znova obujali spomine na nekdanje svete večere.
Tako lepega božiča nisem preživel vseh pet let zapora. Osebno močnejši je bil od njega tisti božič, ki sem ga preživel popolnoma sam, poln notranje stiske in zapuščen. Poleg tople božične misli, ki je plapolala v meni, je bil edini gost spev šempetrskih zvonov. Ta božič bo ostal večno nezapisan dnevnik. Preveč je živ, da bi ga mogel pozabiti, in preveč edinstven, da bi ga bilo mogoče opisati.