Hrepenenje po popolnosti je krščanska krepost, ki bi jo moral imeti vsak, kdor je krščen.
»Bodite popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče!« Višjega vzora nam Kristus ni mogel pokazati. Najtežje vprašanje je: kdaj moremo mi vedeti, da smo popolni. Svetniki so se imeli za največje slabiče in grešnike. Kako naj potem gledamo na svojo »popolnost« povprečni zemljani? In vendar: moram hrepeneti. Ne meriti, tehtati, spravljati v statistike. Samo hrepeneti. To pa ne pomeni samo medlo željo »da bi«, ampak pomeni odločno voljo »hočem«. Tu se razhajamo. Nekateri stalno samo želimo, nikdar pa zares ne hočemo. Zato ostanemo v zapečku povprečja. Koliko se moje življenje dejansko razlikuje od življenja brezvernega človeka? Morda je on bolj dober, bolj občutljiv za revščino ljudi. Ne hodi k maši, ne živi zakramentalno, a je vsaj človek. In jaz? Dobro je, da si iz tega zornega kota sprašam vest. Morda bom ujel vsaj slutnjo, ali je hrepenenje po popolnosti nekaj resnega, ali le ponavljam staro frazo, storim pa toliko, kolikor je mogoče storiti brez žrtev.
In vendar mi je Kristus stavil Očeta za vzor.
Dragi Peter, dragi vsi, ne počutim se grešnika, grehe redno s Petrom prečiščujem, Božja znamenja pa vidim tudi v vsakem odpadlem jesenskem listu na cesti.
Kaže, da sem še daleč od svetništva.
Občutek imam, da svetnik pomeni - občutiti možnost greha, ne pa tudi grešiti, torej nenehna budnost nad možnostjo greha, kar je tudi drugim znamenje svarila pred grešenjem, ne le svetniku samemu.
Gospod, daj mi več občutka za nevarnost greha, ki je na vsakem koraku, v vsaki minuti, v vsakem srečanju, kjer ne prepoznam potrebe brata, saj hitim le za svojimi.