Kdor je v življenju in delu doživel poraze in ima včasih občutek, da so se vse mladostne sanje razblinile, da so njegov spomenik – razvaline začetega pa nedovršenega dela, ta ima še vedno krasno možnost: molitev.
Molitev apostolov, ki niso uspeli! Poseben čar, posebno težo ima ta molitev – morda že v zrelih ali poznih, zadnjih letih. Ne gre več za spraševanje, kje je bila krivda, da sem desetletja »služil zastonj«, gre le za eno vprašanje: kaj še lahko storim. Da, veliko se še da storiti. Pravi apostol nima pokoja in pokojnine. Ostati mora na »božji straži« do zadnjega. A ko ves obnemore, ostane molitev. Ne gre za obilje ustne molitve. Gre predvsem za premoljeno srce. V tej srčni molitvi so vsa mladostna hrepenenja, vse delo, vsi upi, vsa razočaranja, ves občutek nebogljenosti, vse trpljenje, skratka: vse življenje. Tu je končna postaja vsakega apostola. Z molitvijo je moral začeti, z molitvijo je moral prepletati svoje delo. A če mu ni ostalo nič, potem je ostala molitev srca. Gospod, varuj me blebetanja, varuj me pregledovanja svojih uspehov in neuspehov, daj mi samo eno: preroško molitev srca. Če mi daš to, vem, da bo nekje vstal duhovnik, da bo nekje zaoral misijonar, da bodo duše, ki jim nisem nič pomenil, vzljubile tebe.
Gospod, samo to: molitev srca!
Gospod Peter, hvala za vztrajno posredovanje bogastva gospoda Franca Sodje. Njegovo knjigo Minute v tihoti imam že mnogo let doma. Tudi prebrala sem jo, vendar pa je moja slabost ta, da knjige na hitro preberem z mislijo, da se bom vrnila na začetek, brala počasi in premišljevala. K prebranim knjigam, ki so me nagovorile se tudi vračam, vendar ni isto kot če bi brala po delih in premišljevala.
Ta način branja, ki se mi ponuja na forumu pa me uči počasnega branja in premišljevanja.
Kar tukaj se zahvaljujem tudi sestri Slavici, ki tudi zvesto prinaša papeža Frančiška v naše domove.