Jaz bi rekel, da DRŽI.

Četudi nekdo nekaj naredi, kar se po službeni dolžnosti pričakuje od njega, se mu ponavadi zahvalim, saj s tem izkažem pozornost do tega, kar dela in da mu dam vedeti, da bi moralo biti vsako delo cenjeno.

Tudi ko si z nekom službeno dopisujem in ga prosim ali samo spomnim, da mora nekaj narediti, na koncu dodam še besedo hvala. Je pa res, da mi pri tipkanju to gre lažje od rok, kot pa v primeru, ko moram sogovorniku reči hvala. Tu mi še malo škriplje. 

Tudi jaz pravim, da trditev drži.

Če izhajam iz tega, da je vse dar, da nič ni samoumevno, potem je tudi tisto, kar je za nekoga dolžnost, za kar je dobil plačilo, zame dar, za katerega se zahvalim.

Pri sebi vidim, da me edino hvaležnost vleče ven iz teme. Kakor nisem pozorna na to, da je vsaka stvar, človek, njegovo dejanje, dar, potem si že mislim, da mi/nam to kar v osnovi pripada in začnem pričakovat in se zavrtim okoli sebe. Potem pa pričakujem vedno več in vedno več - vidim samo sebe, svoje potrebe.
Hvaležnost me pa obrne k drugemu.

Poleg tega mi je lepo, kadar se meni zahvali, četudi naredim nekaj, kar je moja naloga. Takrat čutim, da smo skupaj, da delamo skupaj, da ne gre samo za golo izvajanje, ampak je nekaj več....

DRŽI :)

V teh prazničnih dnevih so se nam starši otrok, ki hodijo k nam v varstvo ob voščilih velikokrat zahvalili. Pa čeprav je varstvo otrok moja služba sem jim bila za njihovo pozornost oz. zahvalo zelo hvaležna in je vesela.

Tudi sama se rada zahvalim npr. trgovkam v trgovini, delavcem na bencinski... in se včasih kaj z njimi pohecam. Lepo mi je videti kako jih to razveseli in iz tiste delovne velikokrat zdolgočasne rutine nasmeji in poživi.