Se strinjam.

Če imam v zavesti, da mi je vse podarjeno, potem se lahko ves čas zahvaljujem, sicer pa v meni raste samo napuh. Če se lahko zahvaljujem, sem tudi v iskrenem odnosu z Bogom in z drugimi, sem lahko majhna.

DRŽI.

Ob trditvi sem pomislila za kaj vse se ne zahvalim oz. ne pomislim, da je dar. Spomnila sem se na pridigo ob zahvalni nedelji, ki govori o hvaležnosti za streho na glavo, posteljo itd. Res imam ogromno stvari in Bogu hvala za vse!

Tudi mi mislimo, da trditev drži!

Po duhovnih vajah sem dobila še dodaten pogled na to in spodbudo. Do zdaj mi je bilo lahko se zahvalit za vse, kar čutim kot dobro. Težko pa je bilo se zahvaliti za težave, bolezni, slabe stvari.
Ko smo govorili, kako se Marija tudi v vseh težavah in problemih ni nehala zahvaljevati Bogu in ga slaviti, ker za vse tako dobro skrbi, sem se tudi sama odločila, da se bom trudila ji biti bolj podobna v tem. Vzeti tudi težave kot izziv in priložnost za rast, za kar je treba bit hvaležen ;)

Res je še kako pomembno, da nam nič ni samoumevno in da znamo biti hvaležni.

Verjamem, da iz tega nastane veliko veselje in dušni mir.