In še: besede
Lepe besede, lepe misli.
So ljudje, ki imajo polno idej. Lahko bi šli z njimi na semenj. Koliko je tudi sej in zborovanj in kongresov, kjer je v skladovnici obilnih besed kopa čudovitih misli. Včasih tudi ne – so same besede.
In ostane samo pri besedah. Pri lepih besedah. To je poceni.
Svet pa potrebuje dejanj. In Cerkev tudi. Zato potrebuje predvsem delavcev, ki morda malo govoré, pa veliko storé.
Potrebna so razmišljanja. Zato je bil koncil. Zato so sinode. Zato so nešteta zborovanja in seje v cerkvenem in svetnem življenju. A kaj pomaga vse razpravljanje, če pa od vsega ne ostane drugega kot kupi papirja.
S tem sveta ne bomo spremenili.
Če besede ne postanejo življenje, smo samo zapravljali čas.
Ali nimamo – po neskončnih sejah – včasih ta občutek, da igramo vlogo reformatorjev. V resnici pa le sami sebi mečemo pesek v oči.
Kakor je vse to dobro in potrebno, je danes treba predvsem ljudi, ki bodo garali. Velikokrat so prav ti malo cenjeni, morda celo smešeni in poniževani. A vendar so ti tihi garači ustvarjalci prihodnosti.
Besede bodo izzvenele, papir bo orumenel, ostalo pa bo delo.
Prav o tem smo govorili na zadnjih srečanjih študentske skupine v prejšnjem šolskem letu. Da so nas same besede, dejanj pa bore malo. Čemu potem študentska skupina oz. srečanja, ki nam bi morala biti oaza kjer bi se napojili in odšli v svet pričevat z dejanji?Kje je moja/naša odgovornost do pričevanja oz. do sočloveka, da mu oznanim/o kar sem/smo sama/i prejela/i?
Kar je še huje je to, da naredim lepo fasado kako sama živim pričevanje, kako sem »oh in sploh« in s tem naredim še večjo škodo sočloveku ter tudi sami sebi.
Pričevalec prave ljubezni pomagaj mi, da bi mi bilo iskreno žal za lažne drže pričevanja ter da bi si prizadevala za iskreno pričevanje.