Sv. Ignacij Lojolski
Vitez z idejo: izkazati se, odlikovati se.
Do bojev pri Pamploni, kjer ga je krogla zadela v nogo, je bil to vitez: sicer veren, celo »za vero navdušen«, a »zapleten v igre, ženske in bojevanje«.
Izkazati se na vseh področjih viteškega življenja.
Potem pa je sledilo iskanje: Manreza, kjer so nastale slovite duhovne vaje, ki so po mnenju Frančiška Saleškega rodile več spreobrnjenj, kot je črk v knjigi, razne šole – dvaintridesetletni mož se je začel učiti! – Salamanka, Pariz.
Kmalu se je zbrala ob njem skupina bistrih, podjetnih, navdušenih mladih ljudi in na Montmartru se je pravzaprav začelo. »Družba Jezusova« se je počasi oblikovala.
Vse v večjo čast božjo! To je njeno geslo do danes.
Šepavi, mali mož s silnim duhom je s svojo izredno pronicavostjo dal duha za stoletja vsem tistim, ki žele za našega Gospoda storiti kaj velikega. Ne povprečje: treba se je izkazati, odlikovati se – za Kristusa. Ne v svojo osebno slavo.
Bil je mistik svoje vrste. Kakor potopljen v življenje troedinega Boga, ves zavzet za Kristusovo stvar, predan njegovi Cerkvi. Skratka: apostol, čeprav v svojem bistvu mistična duša.
Sicer pa: ali morejo zoreti apostoli brez globokega notranjega življenja? Vsak apostol mora biti tudi mistik, če naj kot apostol dela v večjo čast božjo. To je nauk sv. Ignacija iz Loyole.









Bil je mistik svoje vrste. Kakor potopljen v življenje troedinega Boga, ves zavzet za Kristusovo stvar, predan njegovi Cerkvi.
Naj sv. Ignacij Lojolski prosi tudi za Cerkev na Slovenskem, ki jo pretresajo viharji, kot jih verjetno v svoji zgodovini ne pomni.
Kako zelo si, skupaj s papežem Frančiškom, želim Cerkve, ki bi bila uboga in bi bila za uboge!