Jaz padam v obup, ko se drugi ne vrti okrog mene in se ne obnaša tako, kot si jaz želim ... To je moja velika skušnjava.

 Ne morem z veseljem stopiti v odnos, ko si neko stvar želim predebatirati ali urediti pa mi ni vslišano oz. ne morem želje izraziti, da bi se jo tudi drugi veselili. V meni najprej nastopi strah potem pa jeza, ki jo držim zase, dokler se ne umirim. Sam začnem funkcionirai takrat, ko lahko te težave povem.

Druga zadeva kar me pa tudi odmika iz odnosa pa je, ko nastopi stvar, ki se mi jo ne ljubi izpeljati ali se mi zdi težka, pa se raje umaknem v neko delo. Še vedno mi je včasih težko govoriti o čutenjih, pa se raje umaknem v kakšno opravilo. Se pa trudim, da iščem svoja čutenja in se moram truditi, da o njih tudi govorim.

Največkrat me bolečina v odnosih spravlja v obup,ko imam v glavi,da bo z vloženim trudom odnos vedno bolj in zgolj rasel. Težko sprejemam, da so v vsakem odnosu, trudu navkljub, vedno nihanja in da za vsak trud nisem vedno in takoj nagrajena. Vztrajati, ko ne vidim čez, mi je težko.

Mene spravlja v obup in težko sprejmem, da drugemu ni do odnosa in kar silim, da bi mu bilo. To, da je drugi svoboden in ga v tem spoštujem čeprav ni tam kjer bi si sama želela, pomeni ga res imet rad spoznavam ob drugih zadnje čase. 

 Mene spravlja v obup to, da me drugi ne vzame zares. V obup me spravlja, ko vedno bolj vidim v kakšnem svetu živimo in koliko je hudič povsod razpasen...v službi, v družini, v župniji, med nama z možem, med otroki,...

 Se vam pridružujem. Zame je najbolj boleča ignoranca moža in otrok. Ob tej bolečini moram najbolj paziti, da ne delam neumnosti, ker me pogosto čisto odreže.