O kateri skušnjavi smo razmišljali četrti postni teden?
Ko je Jezus ozdravil sleporojenega, so se njegovi učenci ujeli v skušnjavo pomembnosti in brezčutnega egoizma. Ob pogledu na sleporojenega, razpravljajo o tem, kdo je grešil, da je takšen. Tega ne delajo, da bi mu pomagali, ampak, da bi utrdili svojo samozavest in pomembnost ter bi lagodno počivali ob misli, da so dobri, ker se njim kaj takega ni zgodilo.
Tudi mi se spotikamo ob grehe in napake drugih, ter svojo ceno gradimo s tem, da se povzdigujemo. Jezus pa v vsakem vidi človeka, v njem vidi vedno nove možnosti za novo življenje. Sleporojenega se v ljubezni dotakne in ga ozdravi. Greh zanj ni priložnost za prezir, ampak da se razodenejo Božja dela, da se razodene Božja ljubezen.
Česa smo veseli, ko vstopimo v odnos in se upremo skušnjavi?
Veseli smo, ko sprejmemo svojo nepopolnost in se zavedamo, da smo vedno na poti rasti. Potem smo lahko skupaj in se drug od drugega lahko učimo.
Prosimo Gospoda za moč, da bi vztrajno ponavljali svoj ne skušnjavam samozadostnosti, pomembnosti in lagodja. Naj v vsakem človeku vidimo dar. V ta namen zmolimo desetko s skrivnostjo: ki je za nas težki križ nesel.
Vesela sem, da se lahko bolj veselim bližnjih kot nekoč. Občutka osamljenosti in zagrenjenosti, ki sem jih takrat intenzivno čutila, me spodbujata, da vstopam v odnose in tvegam povedati, kaj se mi dogaja - predvsem tiste "kosmate", ki bi jih najraje skrila. Oddahne se mi, me naredi bolj živo in veselo, ko vidim, da me drugi sprejme in ima rad, čeprav sem barabin. Nasprotno, vedno ko začutim, da zmanjkuje živjenje razmišljam, kje režem stvari in postajam slepa in otopela. Tudi v odnosih - ko se enkrat zahakljam in se ne morem umirit in prit na čisto - je blagodejno, da drugi lahko pomagajo in si stvari razjasnimo. Če sama zablodim, potem mi je težko in se moram kar potrudit verjet, da sem v redu in da me imajo vsi še vedno radi. Vedno moram ohranjat ponižnost do Boga in hvaležnost, ker me je rešil, potem pa nekako kar gre.