Zakaj me ta skušnjava vedno znova drži? Zakaj se je oklepam? Zakaj se mi to dogaja?
V skušnjavo padem, ker:
Ko z drugimi delim, sem ranljiv in me drugi lahko še bolj prizadene. Pa tudi: ob spoznanju resnice se bom moral še bolj potruditi, a se mi ne da.
Zakaj pa ti vedno znova padeš v to skušnjavo?
Včasih je problem, ko vidim veliko dela in se potem ne morem umiri. Problem je, ker bi rad vsako opravilo izvedel v roku, ko si ga zamislim. Vedno se moram ustavljati in umirjati, da vedno pomemben cilj oziroma rok opravljenega dela ampak pot, da lahko z delom, ki me razvedri krepi tudi odnose za katere dobim energijo.
Veliko lažje je verjeti v slike, ki se ti vrtijo v glavi, in nič narediti. Potrebno je najprej ogromno volje, da se jim odpoveš in jim ne verjameš. Kar naprej se vrtijo in se zdijo strašno resnične - sploh, če je še splet okoliščin tak, da se kao kar vse potrjuje, kar se ti vrti po glavi - npr. hočeš se pogovoriti, pa res ni časa.
Potrebno je ogromno poguma in ponižnosti, da stopiš do drugega in priznaš svojo ranjenost, bolečino. Tega meni obupno primankuje, pol se pa napihnem, da mi kao nič ni in da je že v redu.
Ali pa to, ki se mi odpira ob prebiranju pridige, da si želim, da bi drugi prišel do mene in me vprašal, kako sem, kaj mi je.
In potrebno je ogromno vztrajnosti in vere ... ker teh skušnjav kar noče biti konec - vedno znova so tam.
Ob vsem tem spoznavam svojo revščino, pred katero bi si zatiskala oči - primankuje mi volje, poguma, ponižnosti, odgovornosti, vztrajnosti in vere! Ni čudno, da vedno znova padem - na celi črti.
"Polkicani smo, da z dejanji razodevamo božjo dobroto." Sv. Vincencij Pavelski