Težko je beračiti za kos kruha.

Še težje je z beraško palico iskati po svetu košček sreče – morda desetletja zastonj.

Človeško hrepenenje in upanje zlepa ne opešata.

Boli pa izkustvo lastne bede. Dokaz, da še nisem povsem prepričan o tem, da sem nič.

To se kaj rado dogaja ob branju svetniških življenjepisov. Če me grešnost ponižuje, je znamenje, da nisem še ponižen. Zato je potrebna.

Potrebno je jedko doživljanje, da umiram svoji domišljavosti. Te notranje božje steze so včasih čudno skrivnostne.

Na koncu poti, šele v večnosti, bom morda znal razumeti, kaj pomeni felix culpa – srečni greh.

So to tiste temine, tista izkustva duševnih velikanov, kot je bil Janez od Križa? ...