Zgornja misel je seveda zelo lepa, drži in ji nikakor ne želim oporekati. Toda - Jezus ne biva samo v teh ljudeh. Jezus biva tudi v brezdomcu, ki ti ob deljenju oblačil zagrozi, da jih boš dobil na gofljo, če mu ne daš želenega kosa oblačila. Jezus biva v objestnem vozniku avtomobila, ki te na deževni dan objestno poškropi po svežih oblačilih. Jezus biva v duhovniku, ki eno misli, drugo pridiga in tretje dela. Jezus biva v nepravičnem učitelju, ki zamuja na predavanja in je nespoštljiv do učencev. Jezus biva v pasjem šefu, ki maltretira svoje podrejene. Jezus biva v znancu, ki mu ponudiš prst, potem bi pa rad odtrgal še roko. Jezus biva v ''prijatelju'', ki mi laže v obraz in za mojim hrbtom grdo o meni govori. 

Žalosten sem. Žalosten zato, ker v vseh teh osebah žal premnogokrat ne znam videti Jezusa. Lahko je videti Jezusa v tistem, ki mi bo mojo naklonjenost do njega poplačal, pa četudi zgolj z nasmehom ali besedo zahvale. Še kako težko, zame skorajda nemogoče, pa je videti Jezusa v tistem, ki mi naklonjenost vrača z zavračanjem in zasmehom. Ne znam se zavedati, da so tudi vsi ti ljudje v takšni ali drugačni stiski, da so tudi ti ljudje ubogi. Dobri Jezus, daj, da bi Te znal videti tudi v teh ljudeh. Sam od sebe tega enostavno ne zmorem.

Verjetno večini prihaja na misel to, kar praviš ti Rok. Reveža, ki te prosi in je hvaležen, že lahko vidimo kot ubogega Kristusa. Skoraj nemogoče pa ga je videti v vsakem, ki dela zlo, tako ali drugače.

Kje je tu Jezus?

Meni pomaga sprejti človeka naslednji pogled.

1. Aroganca, napuh, oblastnost itd. v nas najbrž pogosto zbudi občutek, da bi si to tudi mi privoščili. Npr. Jaz bi tudi imel najboljšo obleko brez dela, jaz bi tudi delal po svoje in bil glavni, ne pa da se trudim vse razumet, nazadnje sem pa še kriv ipd.

2. Globoko v sebi moram dojeti, da je vsako zlo zlo in ne osrečuje. Tudi če revež dobi obleko na silo je nesrečen, ker ne uspe sprejeti ljubezni. Te nesreče ne želim ne njemu ne sebi.

3. Tudi v tem človeku, ki dela zlo, se skriva Kristus, ki bi rad zaživel, tisti dobri glas, ki bi se rad učlovečil, pa zanj ni prostora. Z njim sem lahko sočuten, če čutim isti razkorak tudi v sebi. Tudi jaz bi raje kar grešil, pa vem, da to ni pot do sreče. Tudi jaz dostikrat grešim in vem, da ne pustim do življenja Jezusu, ki želi v meni zaživeti v podobi Božjega otroka.

4. Sočutje do nesramnega pa ni v podpiranju njegove nesramnosti. Iz ljubezni moram biti do njega trd, tako kot do sebe, ko se moram premakniti iz grešnih navad in razvad. Trdota ni nesoučtje, ampak upor zlu, ki noče, da bi Kristus zaživel. Čeprav tu svetniki znajo pokazati oboje - trdoto kot tudi neverjetno sočutje. Ko je Mati Terezija nekje prosila za denar, ji je menda bogataš plunil v roko. Ona je tiho rekla: Hvala, to je za mene. In nastavila roko, ter rekla: Prosim nekaj za moje uboge.

Ne vem, tako jaz razumem ljubezen in jo skušam živeti. Če boste vprašali moje sobrate, bodo najbrž rekli, da je v meni ni. Ali je to tisti četrti korak ali moj egoizem? Verjetno delček obojega. Da bi kar takoj sprejel s hvaležnostjo pljunek v roki, tam nedvomno nisem. Bogu (ne pa sobratom ;( in to je problem) pa sem hvaležen za ponižanja, ker so dobra pot osebne rasti in pot do sreče.

 Hvala, Peter, za posredovanje tvojega pogleda. Rečeva kaj več o tej tematiki v živo :)

Seveda. Mogoče se opogumi še kdo in predstavi svoj pogled.

Lp

Sama pri sebi opažam podobno kot Rok, saj mi je res mnogo lažje videti Kristusa v ljudeh potrebnih pomoči, bolnih... kot pri tistih, ki ti dobro z zlom "vračajo".  Mogoče je res že en problem v besedi "vračati" oz. vračilu, saj bi morala biti vsa dejanja storjena brez pričakovanja o vračilu... Dajati brez pričakovanj v vseh smislih, v odnosih... to pa mi je zelo težko. Naredi se mi en začaran krog - dajanje, "tiho pričakovanje", razočaranje ali veselje... In slednje mi je kot nov zagon ali pa me zaustavi, kar je narobe. Na misel mi pride to, da že samo dajanje mora biti samo sebi namen, bogati predvsem mene ( tu pa spet vprašanje morebitnega egoizma oz. ali to delam samo oz. predvsem zaradi sebe, da se sama bolje počutim?...). 

Ko preberem zgoraj napisano, vidim, da je stvar zelo obširna in zapletena, da jo je treba pogledati iz vseh strani. Mislim, da je za res popolno sprejemanje drugih potrebno popolno sprejemanje sebe, začeti pri sebi, spoznati sebe, si priznati vse slabosti, vse grehe, spoznati in sprejeti v popolnosti Boga, zaupati Njemu... Dojeti in razumeti sebe preko Petrovih točk. In biti strog in zahteven do sebe kot v 4. točki, vztrajati in delati na tem, duhovno rasti... potem tudi pride popolno sprejemanje drugih ali vsaj približek temu. 

Nimam povedati kaj drugega, kot ste že zapisali zgoraj. Zame je najtrši oreh, kako loviti harmonijo med zahtevnostjo, ki je kdaj zelo trda in sočutjem, ki se izraža z blagostjo in nežnostjo. Verjetno mi je tudi zaradi tega tako drag papež Frančišek, ker v njem vidim uresničenje te harmonije.

Pred leti sem pri nekem duhovnem pisatelju prebrala, da »zares ponižnega ne more nihče več ponižati«. Verjamem, tako kot verjamem, da zares čistega ne more nihče več umazati; kako priti do tega, mi pa ni tako zelo jasno in kako biti iskreno hvaležna za »pljunek v roko«, tudi še ne vem. Vem pa, da je »pljunek« in hvaležnost zanj, pot do ponižnosti in čistega srca… Naj nam tudi Mati Terezija izprosi hrepenenje po obojem!