Janez Krstnik pričuje
Bil je človek, ki ga je poslal Bog; ime mu je bilo Janez. Prišel je zavoljo pričevanja, da bi pričeval o luči, da bi po njem vsi sprejeli vero. Ni bil on luč, ampak pričeval naj bi o luči.
To pa je Janezovo pričevanje: Ko so Judje poslali k njemu iz Jeruzalema duhovnike in levite, da so ga vprašali: »Kdo si ti?«, je priznal in ni tajil. Priznal je: »Jaz nisem Mesija.«
»Kaj torej? Si mar Elija?« so ga vprašali. »Ne, tudi to nisem,« jim je rekel. »Ali si prerok?« »Ne,« je odgovoril. Rekli so torej: »Kdo si, da bomo mogli odgovoriti tistim, ki so nas poslali. Kaj praviš sam o sebi?« Dejal je:
»Jaz sem glas vpijočega v puščavi:
zravnajte Gospodovo pot,
kakor je rekel prerok Izaija.«
Odposlanci so bili iz vrst farizejev. Vprašali so ga in mu rekli: »Kaj torej krščuješ, če nisi ne Mesija ne Elija ne prerok?« Janez jim je odgovoril: »Jaz krščujem v vodi, med vami pa stoji on, ki ga ne poznate, tisti, ki pride za menoj, in jaz nisem vreden, da bi mu odvezal jermen na sandali.« To se je zgodilo v Betaniji, onkraj Jordana, kjer je Janez krščeval. (Jn 1,6-8,19-28)
Biti glas v puščavi
Od petka drugega adventnega tedna do tretje adventne nedelje smo se kot običajno zbrali prostovoljci našega društva na duhovnih vajah. Tokratna tema je bila Izberi življenje. Razmišljali smo ob blagrih kot Jezusovi ponudbi življenja ter gorjeh, ki jih Jezus izreka farizejem. Posredujem vam celotno besedilo, ob nedeljskem evangeliju pa le nekaj misli.
V teh dneh smo razmišljali, da Jezus obljublja življenje tistim, ki bodo izbrali pot majhnih, ranljivih in tistih brez imena – neuglednih. Ne da se najti mogočnim in tistim, ki so polni sebe, ki skrbijo predvsem za videz in svojo ranljivost prikrivajo s skrbjo za ugodje in užitek.
Ob današnjem evangeliju me najprej nagovarja lik Janeza Krstnika. Jezusov glasnik doživlja prezir: Kdo si in kako da krščuješ, če nisi ne Mesija ne Elija ne prerok? Janez Krstnik se ne boji teh vprašanj. Jasno pove, da je nič, da ni niti beseda, je le glas, ki ga daje za tistega, ki pride za njim in kateremu ni vreden biti niti služabnik, da bi mu odvezoval sandale.
Tudi mi nismo kaj več kot nič, vsa naša moč je v Njem. Kljub naši nevrednosti pa Bog računa na nas. Želi, da vztrajno zastavljamo svoj glas zanj, ki se skriva v majhnih, ranljivih in brez imena.
Kako naj to dosegamo, smo razmišljali v duhovnih vajah. Biti blizu majhnim, je mogoče le, če sami sprejmemo svojo nemoč in si priznamo svoje meje. Čutiti z ranjenimi in 'pretepenimi' je mogoče, če ne bežimo pred svojo bolečino in ranjenostjo. Biti glas tistih, ki nimajo ne imena ne ugleda, je mogoče le, če ne skrbimo za videz, za to kako bomo izpadli, ampak nam je več vredna resnica kot dobro ime.
Nadaljujmo naše razmišljanje v vsakdanjem življenju. Izogibajmo se pastem tega sveta. Izbirajmo življenje, ki ga ponuja Jezus vsem, ki mu sledijo.
Prilagam besedilo duhovnih vaj:
Sam se najprej zahvaljujem za te duhovne vaje in temo, kjer sem ponovno razmišljav o stvareh, katere večkrat pozabljam oz. sem lahko preko teh duhovnih vaj ponovno osvežil. Glede na to, da smo o zadevi dosti debatirali na duhovnih vajah bi poudaril zgolj zame pomembne stvari, ki jih doživljam ai spoznavam.
1. Priti v stik s sočlovekom tudi, če je včasih potrebno postati majhen (se ob tem trenutku ustaviti in premisliti, kaj bomo odgovorili nazaj). Če kar zaorjemo ledino včasih ni pametno, ker lahko naredimo situacijo še slabšo. Sam pri sebi se moram ustavljati zgolj ob trenutkih, ko sem sam jezen in sem v stiku s kakšnim človekom. Večkrat rad hitro kakšno besedo bleknem, ki ni na pravem mestu.
2. Videti se v vlogi Samarijana, da lahko vidimo stisko sočloveka. Zbrati pogum o pomoči tudi v primeru, ko nam je težko in skušati presoditi kakšna pomoč bi bila najboljša. Ali pomagamo sami ali prosimo še koga drugega. Tukaj je vključeno vse, ne samo nesreče poškodbe, ampak tudi pomoč v finančni stiski in socialni stiski ter druge stvari. Zmeraj se vprašamo Koliko znamo biti sami Samarijani.
3. Koliko smo ugledni? Ali nam to veliko pomeni in olepšujemo stvari ali smo na poti resnite in zastavimo svoj ugleda, da lahko včasih postane tudi neugled. Sam moram priznati, da se za stvari, ki mi ležijo vedno potrudim in sem lahko pohvaljen. So stvari, ki mi ne ležijo in se včasih tudi zaradi lenebe ne potrudim, če pa se potrudim pa moram dati veliko od sebe. V teh trenutkih včasih kar malo pričakujem, da sem opazen. Ko pa se borim za resnico pa večkrat izpadem neugleden, kerv današnjem svetu je težko sprejemati napor in je lažje utirati lažje poti. Sam se pri svojem delu veliko srečujem s stvarmi, ki so ljudem v napor, ker morajo izvjati dodatne stvari, zato sem večkrat grd, ko od njih zahtevam določene dodatne stvari. Tudi, ko govor resnico in jo je težko sprejemati, sem večkrat potem neugleden, ker preveč težim. Sam sem mnenja, da ni vedno dobro biti uglajen in delati proti sebi, če tega v samemu sebi ne čutimo.
Gorazd Lapanja