»Z vsemi bi rad delil veselje, da se nas je zbralo čez petdeset in da smo preživeli lep vikend v pristnem iskanju, podelitvi in veselju. Izkušnja, ki potrjuje, da Gospod blagoslavlja, če se mu odpremo.«

Kako lepo! Hvala, Peter, da deliš z nami to veselje!

Iz srca se veselim z vsemi, ki ste bili čez vikend na Gradu. Naj v nas vseh raste veselje in hvaležnost ob izkušnji, da Gospod blagoslavlja, če se mu odpremo in sprejmemo Marijino držo – ne »Jaz bom naredila kot zapoveduješ«, ampak »Zgodi se mi po Tvoji besedi!« 

Obilo veselja v trgovanju s talenti!

P.S. Se že veselim odmeva vseh 50-ih! Ali pa vsaj 25-ih, če smo malo bolj skromni ;)

Slavica, čestitam za vztrajnost pri vabljenju k odzivom na forum! Pri meni tvoje trgovanje deluje! :)

Ja, na duhovnih vajah je bilo res lepo. Meni najbolj ostajata dve misli: Da mi ni potrebno biti popolna, da sem dovolj dobra in to, da je dobro, da sem. Da me Bog ljubi in da je vse v njegovih rokah, samo da se mu pustim vodit. Če bi to lahko ves čas nosila v mislih in se res trudila verjet temu, bi bilo res eno samo veselje!

Hitro se zaplete, ko začne bolet, ko bi hotela drugače, kot Bog hoče, ko bi vztrajala pri tem, da bi bila izpolnjena v tem trenutku, ker ne zdržim bolečine. Rešitev je Petrova misel z enega drugega srečanja - da je veselje v tem, da sprejmemo, da nikoli ne bomo do konca izpolnjeni in da tega ne jemljemo kot nesrečo, ampak kot realnost življenja.

Naj mi Gospod pomaga, da bi lahko to živela vsak trenutek!

 Nisem bila na duhovnih vajah, sem pa bila pri mašah, pa zato zapišem, kaj se je mene dotaknilo. Tako kot Nušo to, da mi ni treba biti popolna, da ni dveh skrajnosti, ampak, da je vmes pot na kateri naj vztrajam. Jaz pa še vedno padam, ker mislim, da mora biti vse popolno. Če ni ( pa saj niti ne more biti) sem razočarana in še bolj padem. Sicer je bila ta težnja po popolnosti bolj značilna za moja mlada leta, toda tudi sedaj se je nisem popolnoma otresla. 

Druga misel ( ponovno kot pri Nuši) so neizpolnjena hrepenenja. Vital Vider je v eni izmed svojih knjig napisal, da noben moški ne bo izpolnil vsa ženska hrepenenja, prav tako nobena ženska ne bo izpolnila vseh moških hrepenej. Kolikokrat na to pozabljamo in kako dobro je, da to velikokrat slišimo.

Gospod Peter, hvala.

Sestra Slavica, še ena od 50-ih se oglaša:).

Sama sem bila na tokratnih duhovnih vajah, v krogu bolj ali manj iste skupine in pod duhovnim spremstvom Petra, tretjič. Kar me vedno preseneča je homogenost skupine. Kljub številčnosti so potekale duhovne vaje mirno, brez zapletov, dovolj je časa za razmišljanje, pogovore, druženje, molitve, skupna kosila, večerje, pospravljanje, sprehode... Udeleženci smo bili zbrani z vseh koncev Slovenije, različnih starosti, pa vseeno smo funkcionirali kot ena velika družina (vsaj jaz sem imela ta občutek).

Od skupnih razmišljan pa mi ostaja naslednje:

- Bog je resnično dober Gospodar, ki nam v dar poklanja različne vrste in različno število talentov, vendar vedno je teh talentov ravno prav in ni se nam potrebno primerjati z drugimi. Lahko smo veseli in zadovoljni v tem kar smo in zmoremo.

- Če nam je torej Bog, ki nas zelo dobro pozna, podaril določen talent, ve tudi, da smo ga sposobni razviti in v svojih življenjih uporabiti. Ob razmišljanjih se nas je namreč veliko ustavilo ob strahu pred tveganjem, da bi svoje talente uporabili in jih raje zakopljemo.

Tudi meni je bilo lepo na duhovnih vajah in hvala, da sem smela biti z vami.

O, kako dobro, drage Nuša, Marta in Dolores!

Še preden se oglasi ostalih, recimo 22 ;), bi vam rada rekla, da je zelo lepo prebrati vaše komentarje. Hvala vam! Gotovo zaradi tega, kar ste podelile z nami, same nimate nič manj!? Je tudi vam lepo doživljat, kako se s podelitvijo naše veselje množi?

Naj bo to naša drža, ko se v božični devetdnevnici pripravljamo na rojstvo Odrešenika. Bo pa to tudi naše najlepše darilo papežu Frančišku, ki danes praznuje svoj 78. rojstni dan.  

No, pa se končno oglašam še sama :).

Najprej naj povem, da je bilo na duhovnih vajah tudi meni zelo lepo. Sploh doživljam, da so naša skupna srečanja vedno lepša. Iz razmišljanj in pogovorov na duhovnih vajah mi najbolj ostaja to, da še nisem na cilju, da ni potrebno, da sem popolna in bi moralo biti že vse dokončno. Moj velik problem je, da bi morala rešit že vse svoje probleme, da bi morala že vse (kar vsakodnevno prihaja v mojo zavest in ušesa) domislit, vedet, znat, upoštevat, uporabit. In kadar se tako znova in znova forsiram, da moram, moram, moram, se zdaj toliko bolj umirim, ko si rečem, da ni treba. Ugotavljam, da se s tem svojim moram!, popolnoma zapiram pred Bogom. Ja, kaj bo pa on delal, če moram pa vse jaz?! 

Mi je pa popolna zagonetka, kako uresničiti zgoraj napisane besede iz pridige:'Ko je bila povabljena, naj postane Božja mati, je rekla: Zgodi se! in ne: Bom storila.'

Nimam pojma, kaj pomeni storiti vse in ob enem storiti nič?! No, sem na poti, da izvem, da se naučim-ni potrebno, da vse vem že danes. ;) Vem pa to, da bi morala bit to moja vsakodnevna dilema in da me blazno spravlja ob živce, ker nimam odgovora kaj to je in kako to živet. Pa sem spet na začetku pri svojem moram! Takoj! :) Tako se zdaj nenehno prekladam v tej razpetosti med svojim 'moram' in potrpežljivostjo in prigovarjanjem, da hodim proti cilju; med iskanjem kaj moram jaz in kaj moram pustiti Njemu. Ko se tako opazujem in se poskušam ustavljat in umirjat, vedno bolj vidim svoj manjko, svojo neskončno luknjo med Bogom in menoj. In bolj ko mi uspe videti luknjo, bolj se veča želja, da bi jo zmogla zapolniti z Njim. 

Jezus, prosim te, pomagaj nam vztrajati v iskanju ljubezni do tebe!

Tudi jaz sem zadovoljna, da sem se udeležila teh duhovnih vaj. Sicer mi je bilo naporno lovit ravnotežje med skrbjo za 4 otroke, ki so bili zraven, odnosom s celo skupino in posvetitvijo vsebini. Popolno ni bilo, žal mi je tudi mož kar uhajal iz glave, so bili pa osvobajajoči trenutki, ko sem uspela sprejet svojo nepopolnost, da sem ljubljena in sprejemljiva taka kot sem. Tudi jaz sem precej zvezana s popolnostjo, vedno znova se mi vseljuje občutek, da če ne bo z mano ali z mojo družino vse v redu, ne bom sprejeta. Je kar konkreten napor spreminjat to predstavo. V povezavi s tem pa mi je ostala tudi misel, da me na tem svetu nihče ne more absolutno ljubit, to lahko zmore samo Bog. Realnost, ki je boleča, a hkrati osvobajajoča.
Ostaja mi Petrova spodbuda, naj bomo veseli naših bližnjih, tudi takrat ko bi jih najraje nekam poslali. Kot bi lahko ob tej misli zadihala: »a ja, tudi takrat sem lahko nekoga vesela«.
Res je bilo čutit, da smo si v veliko oporo, ko si podelimo doživljanja, da se vsi s tem srečujemo, da smo tudi »polomljeni« sprejeti. Tega se res lahko veselimo.

Živijo! Tudi meni je bilo lepo. Vedno znova moram ohranjat v zavesti to, da je vse, kar imam, dar in da sem od Boga ljubljena. Nisem kriva, če nečesa nimam in nimam zaslug, če nekaj imam. Ko to uspem imeti pred očmi, je vse veliko lažje. Če tega nimam pred očmi, pa bližnji hitro postane kriv, če nečesa ne zna ali ne ve. Napihnem se nad njim in si mislim, da sem boljša. Res si želim, da bi nekoč zmogla imeti rada brez vseh teh stvari v glavi.
Sicer pa sem se ob temi, ki se je dotikala veselja, veliko spraševala, zakaj velikokrat prav nočem veselja. Zdi se mi, da je razlog tudi v tem, da se nimam rada in ne verjamem, da je Bog v resnici dober. Zatika se mi zato tudi pri tem, da sem dolžna poskrbeti, da so veseli moji bližnji. To je zadnja stvar, ki jo pomislim. V bistvu sem DOLŽNA razveseljevati bližnje, poskrbeti, da jim bo dobro, da bodo veseli! Velikokrat ob tem doživljam veliko krivico, kot da bom izkoriščena, izžeta. Najbrž je to ta strah, da bi izgubila talent, če ga bom delila? Mislim, da je rešitev le v tem, da se moram vedno znova vračat k Bogu, k temu, da sem ljubljena, da se me Bog veseli in da se prav tako veseli tudi mojega bližnjega.
Sicer pa mi v lepem spominu ostajajo maše in navdušeno petje s srcem, prisrčen čas z otroki, njihova pozornost, sproščeno in veselo vzdušje. Hvaležna sem za pomoč ostalih staršev in veselje otrok. In za Petra, ki nas spodbuja in ima rad :)

Oj! Hvala Bogu in sobratom sem lahko bil na teh duhovnih vajah. Ves čas sem se skušal zavedat, da bom to moral živet, ko se vrnem. Pa ne moral v tistem napornem smislu, ampak v smislu truda, razmišljanja ... zdaj moram vztrajat, čeprav je na momente kar težko (ampak nisem popoln :).

Ostaja mi to, da nas je Bog v osnovi ustvaril take kot smo, s talenti, darovi, tudi z ranami preko katerih potem On dela. Ta zavest obdarovanosti in hvaležnosti zbriše vse razloge za napuh in prežene strah pred njim. Večkrat se spomnem in govorim, da Bog ni trd človek, kar je Peter predlagal v razmišljanje. Tudi naša nepopolnost in to, da smo večkrat slišali, da smo na poti, da nismo še tam. Na splošno so se mi zdele duhovne vaje zelo osvobajajoče in tudi meni je bilo všeč preprosto in sprejemajoče vzdušje. Vsebina ni bila natrpana, se mi pa zdi tolko bolj temeljna in daje prostor za novo rast.

Sem vesel, da sem lahko (bil) del tega! Hvala Petru in vsem ostalim. Tudi pot domov je bila zelo zanimiva in daje zelo mislit.

Bodte dobro!

Tilen

 No, pa se še jaz oglasim. Rada bi delila z vami veselje, ki sem ga doživljala na teh duhovnih vajah. Ne spomnem se, kdaj sem nazadnje tako globoko v sebi doživljala "to veselje". Res je, da sem bolj vesele narave, da sem optimist, a takega veselja pa res že dolgo ne. Hvala Bogu in vsem vam, saj bi brez vas tega veselja ne mogla doživljati v tako polni meri.

Veselie se in radujte se - Bog je z nami.