Danes mi tale tema ne da miru zato sem se odločil obrniti na ta pripomoček, čeprav mi tole spletno razmišljanje še ni ravno domače a vseeno bom probal, da vidim kakšno je vaše mnenje.
Najprej bi vam na kratko opisal konflikt, ki se že kar lep čas kuha v odnosih med mojo ženo in njenim batom ter menoj, ki sem v zgodbo poleg sorodstvenih vezi vpleten še poslovno.
Moje načelo pri reševanju katerekoli zadeve je predvsem objektivnost in če se odločim za ne je to NE. Popolnoma na enak način reagiram poslovno in v to sem prepričan, da ni nič narobe. Seveda sem na enak način parkrat reagiral, bolje rečeno skušal reagirati tudi v poslovnih odnosih s svakom. Ker se zadeve niso obnesle smo prekinili sodelovanje. Kasneje so pri njih nastale težave s stvarmi, ki smo jih mi pokrivali (v recesijskih časih seveda to neprijetna zadeva). Zadevo smo rešili strogo poslovno (zahtevali, da se poravna odprt račun,...).... No zgodba se še malo zapleta sem in tja a je za bistvo nepomembna.
No danes je žena prišla domov, očitno je bilo, da je nekam čustveno razsuta. Po tem ko so se večerne akcije z otroci končale, sem jo povprašal kaj je na stvari. In evo pove mi, da je bila pri svojemu bratu, ker se je hotela pogovoriti o določenih družinskih zadevah a je namesto tega prejela košarico očitkov na moj račun kako sem jim povzročil težave, izsiljeval z plačilom računa, kako z enimi lahko sodelujem in kako z drigimi ne morem in tako naprej in tako nazaj.....v meni je vrelo, kako lahko take laži in natolcevanja sploh posluša.....in zakaj jih moram sedaj tudi jaz. Kljub najinemu pogovoru pa mi po glavi še vedno begajo misli, ki so tudi vzrok tega pisanja.
Kaj je torej moja krščanska drža? Naj še 1x pokleknem in jutri zavrtim telefon, da objektivno stvari pogledamo iz oči v oči, pa čeprav skoraj 99% vem, da bom slišal odgovor, "saj ni nič narbe" - a za mojim hrbtom pa je?. Zakaj si moram beliti glavo s tem? Si je sploh smiselno? Ali naj pustim času čas in počakam kaj bo Bog naredil? In na koncu se mi pojavlja še vprašanje, odgovor nanj pa odrešilen. Kaj bi torej naredil Bog v tej situaciji? Bi nastavil še tretje lice ali bi ravnal kako drugače?
Ne mislim, da bi našel tukaj instant recept verjetno pa so tudi vaše situacije včasih tako brez odgovora.
Žena me vabi k molitvi :)
Aleš, žena ima vsekakor prav ;) Sicer pa je pogosto v igri racionalnih razlogov, v katerih stranki ne prideta skupaj, čustvena komponenta. Da je ta v vaši zadevi prevladujoča, je logično že zaradi sorodstvenih vezi. Konflikt v katerem si se znašel, je smiselno vzeti kot priložnost za poglabljanje vajinega odnosa z ženo in razčiščevanje vsega, kar je med vama še nerešeno.
Kaj bi Bog naredil? Ko so čustvena ozadnja razčiščena, ko je resnica kar se da jasna, pride verjetno na vrsto Jezusova spodbuda, ko pravi: 15 »Če tvoj brat greši, pojdi in ga posvári na štiri oči. Če te posluša, si pridobil svojega brata. 16 Če pa te ne posluša, vzemi s seboj še enega ali dva, da se vsa zadeva ugotovi po izjavi dveh ali treh prič. 17 Če jih ne posluša, povej Cerkvi. Če pa tudi Cerkve ne posluša, naj ti bo kakor pogan in cestninar?" (Mt 18,15-17)
Resnice Jezus nikoli ne potvarja in se ne prilagaja. Krivice ne sprejema brez globljega razloga. V tvojem primeru se mi ne zdi to vprašanje nastavljanja lica, ampak mogoče kvečjemu vprašanje modrega reševanja. Kako ostro oz. do kdaj popuščanje. Tega pa se gotovo najbolje lahko naučiš v zakonu. Toliko za nocoj, ker je že kasno.