Jezus se prikaže učencem
Pod noč tistega dne, prvega v tednu, ko so bila tam, kjer so se učenci zadrževali, vrata iz strahu pred Judi zaklenjena, je prišel Jezus, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« In ko je to rekel, jim je pokazal roke in stran. Učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda. Tedaj jim je Jezus spet rekel: »Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.« In ko je to izrekel, je dihnil vanje in jim dejal: »Prejmite Svetega Duha! Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.« Jn,20,19-23
Pridi, Sveti Duh!
V molitveni devetdnevnici sem se ustavil pred kipom naše Žalostne matere Božje in jo vprašal, kje je bil Duh tolažnik, ko je v naročju držala svojega mrtvega sina. Kako je deloval, kako ga je čutila? Prišel mi je odgovor: »Spomnila sem se besed, ki jih je povedal. Če pšenično zrno ne pade v zemljo, ostane samo, če pa umrje obrodi obilo sadu. Namesto, da bi se zazrla v trohnenje, sem zrla novo življenje.« Duh Tolažnik ji je prinesel odgovor, ki ji ga je pripravila njena vera. Verovala je in bila potolažena. Zanjo smrt ni bil konec. Ob misli, da se rojeva novo življenje, je bila namesto pri pogrebu pobitega razbojnika, ob grobu vstalega Zveličarja. Nora vera, nora tolažba!
In vendar je res. Smrt zrna je začetek veličastnega življenja. Kako drugače je mogoče gledati na trohnenje v grobu, če ohranjamo vero v vstajenje. In če pomislimo na Marijo. Čeprav se zdi noro, je vendarle morala čutiti neverjeten zanos. Če je bilo že samo življenje njenega Sina tako veličastno, si je mogla misliti, v kako veličastnem trenutku je, ko ga polaga v grob za večno slavo. Noben veličasten sprejem kralja ne more biti senca te veličine.
Pridi, Duh tolažnik, da bomo z vero polagali svoje sanje v grob za novo vstajenje. Pridi in nam ohranjaj upanje, da novo življenje vedno pride za umiranjem, če le umiramo v tebi!
Drugačno zgodbo smo slišali danes pri evangeliju. Učenci pri zaprtih vratih! Pravzaprav me kar malo jezi. Zdi se, da tudi z zaklenjenimi srci. Joj, kaj bo, če jih dobijo. Zdi se, da ni v njih senca tiste vere, ki jo je premogla Marija, ko je držala v naročju mrtvega Jezusa. A Sveti Duh pride brez težav skozi zaprta vrata in jim podari moč, moč za življenje, moč za pričevanje, celo moč da odpuščajo grehe v njegovem imenu.
Sveti Duh ne izbira najbolj vernih in pobožnih, niti najbolj vdanih. Je popoln dar. Ko pride, pride. Stopa tudi skozi zaprta vrata. Kaj bi starejšega sina ne jezilo, ko oče pripravlja gostijo mlajšemu sinu. Kaj bi vernika ne žrlo, ko vse življenje odpira vrata Svetemu Duhu, pa nikoli ne privrši kot vihar, se ne posveti kot ogenj in revež mutast nikoli ne uspe nagovoriti niti svoje žene, kaj šele celega sveta. A Bog je Bog in mi smo le ubogi služabniki. Ko bo hotel, bo stopil tudi skozi zaprta vrata in ko se bo odločil ne bo prestopil našega praga, pa čeprav mu odpiramo vrata na stežaj.
In vendar nam ne preostane drugega kot Mariji, gojiti vero, da bi mogli videti onstran in upati, da pride Duh Tolažnik. Zagotovo je najbrž eno. Ne bo vstopil, če se bo tako odločil, ne bo pa nam dovolil, da bi brez njegovega obiska obupali. Čuden je ta gospod. Ni vedno gost, čeprav prav od daleč vedno prestopa vse prage.
Pridi, Duh Tolažnik. Daj nam gledati onkraj. Daj nam živeti v veselju, čeprav ne čutimo tvojega ognjevitega delovanje.









»Ko so bila tam, kjer so se učenci zadrževali, vrata iz strahu pred Judi zaklenjena, je prišel Jezus, stopil mednje in jim rekel: 'Mir vam bodi!' ... Učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda. Tedaj jim je Jezus spet rekel: 'Mir vam bodi!'«
V nedeljskem evangeliju me nagovarja ta dvakratni Jezusov pozdrav: »Mir vam bodi!« Kot da nam želi povedati, da se nimamo koga bati, saj je On vedno z nami; da pa mu tudi ni do kakšnega našega vzhičenega veselja zaradi Njegove navzočnosti, zato takoj dostavlja: »Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.«
In kako je Oče poslal Jezusa? V popolni ponižnosti. Namenil mu je 30 let tišine in skritosti v naporih fizičnega dela v mizarski delavnici, potem tri leta mučnih potovanj iz kraja v kraj v zavzetem oznanjevanju Božjega kraljestva, ki se je z Njim približalo; in nazadnje v, človeško gledano, popolnem neuspehu pri oznanjevanju, še strahotno trpljenje in 3 ure grozljivega smrtnega boja na križu. In vendar Jezus pravi: »Kaj naj rečem, Oče reši me iz te ure? Za to uro sem vendar prišel! Oče, poveličaj svojega Sina…«
»Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam… Prejmite Svetega Duha!« Za takšno poslanstvo so nam res potrebni vsi darovi Svetega Duha. Prav pretresljiv in hkrati tako lep in tolažilen mi je tvoj pogovor, Peter, z Žalostno Materjo Božjo. Ja, tudi za nas ni druge poti, kot hraniti se z Božjo besedo, jo premišljevati in ohranjati v svojem srcu živo, da se bo, posebno v težkih trenutkih, dvignila iz srca kot zanesljiva trdnost in močna tolažba.
»Pridi, Duh Tolažnik. Daj nam gledati onkraj. Daj nam živeti v veselju!«