1. Krotkost v Svetem pismu. V Stari zavezi je krotak predvsem, kdor je pravičen – tisti, ki ne zavida in se ne jezi nad uspehi krivičnih, se ne maščuje z nasiljem, temveč vztraja v zvestobi Bogu. Psalm 37 to najbolje prikaže. »Ponižni pa bodo dedovali deželo, oživljali se bodo ob velikem miru… Pravični bodo deželo podedovali, za vedno bodo v njej prebivali.« (Ps 37,11.29)

Izhajajoč iz tega psalma je Jezus oblikoval tretji blagor: »Blagor krotkim, kajti deželo bodo podedovali« (Mt 5,5) kot dopolnilo prvemu blagru: »Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo« (Mt 5,3). Večne domovine, Kraljestva, bodo deležni le tisti, ki so se z vsem srcem odpovedali oblasti, uspehu ter nasilju. Jezusov učenec ne hrepeni po posedovanju zemeljskega bogastva, ampak se zavzema za večno (prim. Mt 19,29). Krotkega poživlja vera v Boga, ki je usmiljen in milostljiv, počasen v jezi in bogat v dobroti in zvestobi (prim. 2 Mz 34,6). A marsikateri starozavezni prerok je oznanjal Boga, v katerega je projiciral lastno strogost, agresivnost in maščevalnost. (prim. Jl 4,9-11)

2. Jezusova krotkost. Le Jezus, ki je krotak in v srcu ponižen, lahko nudi zavetje in oporo vsem, ki so utrujeni in obteženi (prim. Mt 11,28-30). Takšno je bilo judovsko ljudstvo pod bremenom 613 predpisov – 365 negativnih (kolikor je dni v letu) in 248 pozitivnih (kolikor je organov v človeškem telesu). Njim Jezus obljublja božji blagoslov, verskim voditeljem pa »gorje«, ker vernikom nalagajo težka bremena, ki jih sami še s prstom nočejo premakniti ter opuščajo pomembnejše v postavi: pravičnost, usmiljenje in zvestobo. (prim. Mt 23,2-32) Jezus se predstavi kot edini pravi učitelj in vodnik (prim. Mt 23,10): krotak, potrpežljiv, usmiljen, ne obsoja grešnikov, temveč le njihov greh; resnici ne odteguje ljubezni. Jezus je Kralj, je Mesija, ki ne vstopa v svoje mesto na izbranem konju, temveč sedeč na oslici. Kakor je napovedal Izaija: Jezus se ne prepira, ne vpije, nalomljenega trsta ne zlomi in tlečega stenja ne ugasne (prim. Mt 12,19-20). Jezus je popolnoma drugačen prerok kot so tisti, ki neprestano obsojajo svoje sodobnike ali tisti, ki gojijo poceni optimizem ali pa tisti, ki v svojem pesimizmu razširjajo le opomine in grožnje pred sodbo.

Jezus krotkost, ki jo živi sam, zahteva tudi od svojih učencev. Do njihove vneme po maščevanju (prim. Lk 9,54) je odločen in jih potrpežljivo uči krotkosti tudi v odnosu do sovražnikov (prim. Mt 5,38-39.43-44). Jezusov učenec na nasilje, na zlo in na sovraštvo odgovarja z ljubeznijo, molitvijo, blagoslovom in tako postaja sin nebeškega Očeta (prim. Mt 5,45). Krščanska krotkost je krepost notranje močnih, ne pasivnih in šibkih. Br. Roger bi jo imenoval »nasilje miroljubnih«.

3. Krotkost kristjanov. Za vsakogar, ki sledi Jezusu Kristusu, je krotkost temeljna notranja drža, iz katere izhajajo vse druge kreposti. Je dar Duha (prim. Gal, 5,22.23). Eden od načinov krotkosti, ki je danes še kako potreben, je drža sprejemanja, poslušanja, dialoga. Na nas je izbira, ali bližnjega jemljemo kot »pekel ali blagoslov«. Krotkost vsebuje spoštovanje, prijaznost, dobroto (prim. Lk 10,25-37), izključuje pa polemiko in obsodbo. Žal, smo kristjani v preteklosti pogosto ravnali popolnoma drugače, in sicer smo na nekristjane gledali vzvišeno, podcenjujoče; prepričani, da je drugi v zmoti, smo nad njim izvrševali obsodbe. In danes? Je želja, je prizadevanje, da bi Cerkev obvladovala neko družbo, v skladu z Jezusovo krotkostjo? Evangelij vabi, kliče k dialogu, ni svetu vsiljen. Pravi apostol je sočuten, razume in sprejme svojo človeško revščino in se napoti k drugemu nenasilno. Tudi ni pasiven ali  pa brezbrižen do zla in do tistih, ki ga vršijo. Je moder, dejaven v ljubezni in odgovoren.

4. Jezus je vedel za skušnjavo, ki preži nad kristjani v vseh časih, ko poslušajo Evangelij in njegove zahteve po krotkosti, v praksi pa se jim ta pogosto izmuzne. Zato je povedal priliko o odnosih med kristjani in svetom (prim. Mt 13,24-30). Sredi dobrega semena pšenice se je pojavila tudi ljuljka, ki izčrpava teren in omejuje rast žita. Nekateri goreči služabniki bi ljuljko najraje takoj izpulili, saj so prepričani, da je njihova presoja nezmotljiva in da dobro razlikujejo pravične od krivičnih, verne od nevernih. A gospodar želi, da vse skupaj raste do žetve, ko bo ločil žito od plevela. Le Gospodar resnično pozna, kdo je dobro žito in kdo plevel, služabniki nimajo pravice soditi o tem. Naj se uči tudi Kristusova Cerkev čakati v krotkosti, dobrohotnosti, usmiljenju.

Predlogi za osebno premišljevanje:

A. V svetu, ki se ponaša z močjo, odločnostjo in agresivnostjo, se krotkost pojmuje kot  neumnost, kot podrediti se vedno in vsakomur. Dejansko pa tudi oseba, ki je krotka, prepozna v sebi jezo, le da jo zna ustrezno obvladovati ter jo izraziti na zrel način. Jezus, model krotkega človeka, v evangeljskih dogodkih pokaže, kako je tudi jeza del našega življenja.

             Kakšno držo zavzamem do preizkušenj, težav in krivic?

             Se v svoji jezi znašam nad drugimi ali to v miru izrazim z besedami?

B. Pred Gospodom gledam sebe sredi občestva (družine, skupine, župnije,…): sem čvrsto žito in tudi ljuljka, ki lahko hromi medsebojne odnose in zavira dobro rast.

             Gospodu se zahvalim za dar ponižnosti in poguma, da si to lahko priznam ter prosim za dar moči in krotkosti, da bi se v odnosih z bližnjimi še bolj trudil za skupno dobro.