Blagor žalostnim

Ta blagor se lahko dotakne vsakega človeka, saj vsakdo v svojem življenju pozna jok. Bog že v Stari zavezi obljublja, da »bo obrisal solze z vseh obrazov« (Iz 25,8), v Razodetju pa to potrjuje: »in Bog sam bo z njimi, njihov Bog. In obrisal bo vse solze z njihovih oči in smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več. Kajti prejšnje je minilo.« (Raz 21,3-4) Jezus sam prosi Očeta za dar Tolažnika, ki ostane pri nas vekomaj (prim. Jn 14,16).

Potrebno pa je razlikovati med »svetno žalostjo«, ki lahko vodi v paraliziranje duha in v smrt ter med »žalostjo, ki je v skladu z Bogom« in vodi v solze spreobrnjenja, v rešitev (prim. 2 Kor 7,10). Če solze jokajočega že v ljudeh vzbujajo sočutje, kako bi ga ne pri Bogu, ki je usmiljen in milostljiv, bogat v dobroti in zvestobi (prim. 2 Mz 34,6). Primer svetne žalosti je bogati mladenič, ki ni sprejel Jezusovega vabila, naj mu sledi; bil je preveč navezan na zemeljsko bogastvo, ki ga je usužnjevalo (prim. Mr 10,22). Primer žalosti in joka, ki vodi v odrešenje, pa je apostol Peter (prim. Mr 14,72).

1. Jok trpečih. Kdor trpi, občuti tudi nemoč, da bi svoje trpljenje v polnosti izrazil in podelil z drugimi. Tudi verujoči obstane pred skrivnostjo trpljenja, le da mu vera omogoča iskati in najti odgovor o smislu trpljenja. Hkrati tudi on stoji pred skušnjavo, da v trpljenju išče rešitev brez drugih ali celo na račun drugih. V svojim trpljenju si lahko nehote privzame vedenje in ravnanje, ki ga v preteklosti ni poznal, postane nasilen. Nihče se trpljenju ne more izogniti: trpimo, ko moramo v življenju zapustiti nekoga ali nekaj zelo dragocenega; ko zbolimo, ko se staramo ter izgubljamo čas in moči; ko se bliža smrt in se moramo odpovedati vsemu, tudi življenju, ki ga imamo radi.

Trpljenje samo po sebi nas ne prečiščuje, ne odrešuje; pač pa nam nudi možnost, da iščemo in najdemo smisel trpljenja – v skrivnosti Božje ljubezni do nas v Kristusu. Kajti prav v trpljenju se človeku vzbudijo temeljna vprašanja o tem, od kod prihaja, kam je namenjen, kdo pravzaprav je on sam in kdo so drugi zanj. Trpljenje nas izziva, da se še bolj podamo na pot občestva – da jokamo s tistimi, ki jočejo (prim. Rim 12,15), da smo ob tistem, ki trpi. Poklicani smo, da se po svojih močeh borimo proti trpljenju, hkrati pa v poslušnosti Bogu sprejmemo svojo človeškost – dejstvo, da nismo vsemogočni in odporni proti bolezni, bolečini. Ne moremo odgovoriti na samo trpljenje in jok, lahko pa odgovorimo ljudem, ki trpijo in jočejo. Bog sam jim zagotavlja, da bo njihovo žalost spremenil v veselje (prim. Jer 31,13). Potrebno je, da na Božjo milost odgovorimo z dejavno ljubeznijo do bližnjega: »On nas tolaži v vsaki naši stiski, tako da moremo mi tolažiti tiste, ki so v kakršni koli stiski, in sicer s tolažbo, s kakršno nas same tolaži Bog.« (2 Kor 1,3-4)

2. Jok preganjanih zaradi vere. Drugi blagor (Mt 5,4) blagruje tudi tiste, ki jočejo, ker jih preganjajo zaradi vere v Kristusa. To preganjanje je lahko nasilno vse do mučeniške smrti ali pa podtalno, skorajda nevidno, a vztrajno trka na srce kristjana z vprašanjem: »Kje je tvoj Bog?« (Ps 42,4). V Cerkvi na Slovenskem imamo posebnega pričevalca vere in priprošnjika: bl. mučenca Alojzija Grozdeta.

Vernik, ki se zaveda, da je vera velik božji dar, pozna trpljenje in okuša solze zaradi odsotnosti Gospoda ter v molitvi pričakuje izpolnitev njegovih obljub. Jezus sam je jokal pred Očetom v svoji samotni molitvi: »je v dneh svojega mesa daroval molitve in prošnje z močnim vpitjem in solzami njemu, ki bi ga mogel rešiti iz smrti, in bil je uslišan zaradi spoštovanja do Boga.« (Heb 5,7) Tako so tudi pastirji in vsi, ki v Cerkvi izvršujejo odgovorno poslanstvo, izzvani – da bi kakor Jezus in kakor sv. Pavel z vso ponižnostjo služili Gospodu, »v solzah in preizkušnjah« (Apd 20,19), ne nehali s solzami opominjati zaupano jim ljudstvo (prim. Apd 20,31) ter zagotavljali: »smo vam hoteli dati ne samo Božji evangelij, ampak tudi svoje življenje, in sicer zato, ker ste se nam priljubili«. (1 Tes 2,8)

3. Jok spokorjenih grešnikov. Joče tudi, kdor se zaveda, kakšno zlo je s svojim grehom povzročil, se kesa in stopi na pot spreobrnitve k Bogu. Dobro poznamo Davidovo objokovanje krivde v psalmu 51, pa tudi njegovo zaupanje v Gospoda. Eden najlepših svetopisemskih primerov »žalosti, ki je v skladu z Bogom« in vodi v solze spreobrnjenja, pa je žena, ki v farizejevi hiši s solzami moči Jezusove noge (prim. Lk 7,38) – zaliva trdo zemljo svojega srca in sodeluje z Bogom, ki želi njeno srce omehčati. Zato je sposobna slišati Jezusove besede: »Odpuščeni so njeni mnogi grehi, ker je močno ljubila«. (Lk 7,47) Takšne solze so Božji dar, za katerega je vredno prositi.  

Dopuščajmo vsakomur njegovo žalost in jok ter vsakomur Božjo tolažbo.

Predlogi za osebno premišljevanje:

A. Si dopuščam žalost in solze zaradi pomembnih izgub in preizkušenj v svojem življenju?     

     Kako stopam pred Gospoda v takšnih trenutkih? Ali svojo stisko s kom podelim?

     Kako sprejmem (N)njegovo tolažbo?

B. Pred Gospodom pogledam primer, ko sem bil v stiski potolažen in primer, ko sem sam tolažil druge.

    Za vse to se Bogu zahvaljujem in prosim za dar solza, ki vodijo v spreobrnjenje.