Zelo težko se umirim. Ko sem za vikend bila v toplicah in smo v nedeljo zvečer prispeli nazaj v Ljubljano sem takoj, ko sem razpakirala že razmišljala kaj me čaka čez teden in kaj lahko naredim že tisti večer, da ne bo čez teden še več kot sicer že bo. In sem šla "veselo" na delo: pisanje meilov, odgovarjanje meilov, oblikovanje križevega pota, ... Ko sem zvečer pri molitvi vse to premišljevala in potem je bilo kot nalašč še tole postno razmišljanje sem s pomočjo cimer ugotovila, da sem zablodila na polni črti. 

Gospod, pomagaj mi se umirjati in počivati. Uči me pravega odnosa do dela in počitka.

Oj,

Moj počitek je največkrat omejen na nočni čas, ker se mi zdi, da je čez dan škoda vsake minute, ko bi česa ne naredil. Se mi zdi, da delujem po principu odklopa, torej ko pridem domov, v največji možni meri pozabim na skrbi iz službe (ne pa vedno tudi na delo, ker to se kdaj prenese tudi domov), enako velja za spanje. Ko se uležem v posteljo, pozabim na skrbi in poskušam čimbolj izkoristiti čas spanja. Pri nas starših je potrebno vzeti v zakup, da dokler so otroci majhni, je nočni počitek redno moten. Umiritve čez dan pa se še nisem naučil, saj če do nje pride, je to v obliki odklopa od vsega ostalega, kar pa za okolico ni v redu. Umiritev v sebi pa lahko dosežem tudi na vsakršnih oblikah duhovnih vaj, kjer se poskušam ustaviti in umiriti ob svojih občutkih pri raznih situacijah.