Utrujenost in izčrpanost bližnjega pogosto opazim, me pa večkrat premaga egoizem, češ, tudi sama sem utrujena, in bližnjemu tako težko omogočim počitek. Se mi zdi, da sem bolj navajena, da mora bližnji opaziti mojo utrujenost in me razbremeniti, Bližnji mora biti večkrat že na koncu z močmi, da zmorem čez sebe in kljub utrujenosti prevzeti skupne obveznosti in bližnjemu omogočiti počitek. Se mi zdi, da mi je samoumevno, da sem tu v priviligiranem položaju.

Oj, 

Meni se pa dogaja, da utrujenost in izčrpanost pri bližnjem težko opazim. Mora biti že precej hudo, da se tega zavem in mu poskušam pomagati, prevzeti njegove naloge ali ga negovati. Obnašam se tako, kot bi bilo zdravje in utrujenost del vsakega posebej, za katero mora vsak sam skrbeti, po drugi strani pa postavljam prag za utrujenost in izčrpanost zelo visoko, kot bi sodil po sebi. (če jaz nisem utrujen, potem tudi drugi ne mora še biti). Prav zaradi tega, če slednjega ne znam opaziti v njegovi utrujenosti, se mi včasih dogaja, da so nekatere skupne aktivnosti za drugega lahko boleče (ali vsaj naporne). Za otroke pa tudi postavljam mejo zdravja bolj visoko, torej ne reagiram na vsak najmanjši prehlad, utrujenost, vročino...