Cerkev je ena in sveta

»Cerkev je ena in sveta. Tako pritrdimo vsakič, ko molimo našo veroizpoved. Ena je, ker ima svoj izvor v Bogu Trojici, skrivnosti enosti in polnega občestva. Cerkev je poleg tega sveta, ker je utemeljena na Jezusu Kristusu, ker jo poživlja njegov Sveti Duh, ker jo napolnjujeta njegova ljubezen in njegovo zveličanje. Toda istočasno je sveta in sestavljena iz grešnikov, vseh nas, ki vsak dan izkušamo lastno šibkost in lastno bedo. Ta vera, ki jo izpovedujemo, nas torej spodbuja k spreobrnjenju, da bi imeli pogum vsakodnevno živeti edinost in svetost. Če nismo edini in če nismo sveti, je to zato, ker nismo zvesti Jezusu. Toda On, Jezus, nas ne pusti samih, svoje Cerkve ne zapusti! Hodi z nami, On nas razume. Razume naše slabosti, naše grehe, odpušča nam, če si le pustimo odpustiti. A On je vedno z nami, pomaga nam postajati manj grešni, bolj sveti, bolj edini.

'Oče, da bi bili eno'
Jezus je veliko molil za edinost učencev. Med zadnjo večerjo je prosil: 'Oče, da bi bili eno.' Prosil je za edinost. To je bilo ravno, ko se je približevalo njegovo trpljenje, tik preden je vse svoje življenje dal za nas. Povabljeni smo, da ponovno preberemo in premišljujemo o teh besedah iz Janezovega evangelija, ki jih najdemo v 17. poglavju (Jn 17,21.23). Kako lepo je vedeti, da Gospod, tik preden je umrl, ni bil zaskrbljen sam zase, ampak je mislil na nas! Ko je Očeta prosil, da bi bili eno z Njim in med seboj, je s temi besedami postal naš priprošnjik. In sicer, da bi tudi mi lahko vstopili v polno občestvo ljubezni z Njim. Obenem je te besede zaupal nam kot svojo duhovno oporoko, da bi edinost vse bolj postajala razločevalno znamenje naših krščanskih skupnosti in najlepši odgovor vsakomur, ki nas vpraša za razlog upanja, ki je v nas (1 Pt 3,15).

'Da bi bili vsi eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi, da bi bili tudi oni v naju, da bo svet veroval, da si me ti poslal.' (Jn 17,21) Cerkev si je vse od začetka prizadevala uresničiti ta namen, ki je Jezusu tako zelo pri srcu. Apostolska dela nas spominjajo, da so se prvi kristjani razlikovali po tem, da so bili 'kakor eno srce in ena duša' (Apd 4,32). Apostol Pavel pa je skupnosti spodbujal, naj ne pozabijo, da so 'eno telo' (1 Kor 12,13).

'Župnijski grehi'
Toda, kot nam pove izkušnja, obstaja veliko grehov proti edinosti. Pri tem ne gre samo za shizme, ampak tudi za zelo običajne pomanjkljivosti v naših skupnostih, ki jih lahko poimenujemo 'župnijski grehi'. Včasih so namreč naše župnije, poklicane biti kraji medsebojnega podeljevanja in občestva, žalostno zaznamovane z zavistjo, ljubosumnostjo, antipatijo …

Pomislimo na govorice po župnijah, ki so na dosegu roke vsem. To ni dobro, to ni Cerkev! Tega ne smemo delati. Prositi moramo Gospoda za milost, da tega ne bi delali. Zgodi pa se, kadar ciljamo na prva mesta; kadar v središče postavimo sebe, lastne ambicije in zgolj naš način, kako gledati na stvari; kadar druge sodimo; kadar gledamo pomanjkljivosti bratov, namesto njihovih vrlin; kadar dajemo večjo težo tistemu, kar nas ločuje, namesto tistemu, kar nas združuje.

V škofiji, kjer sem deloval, je bila neka starejša ženska, ki je celo življenje pomagala na župniji in o kateri so govorili, da ni nikdar obrekovala. Taka ženska, ki je lep zgled, bi bila že jutri lahko razglašena za svetnico.

Razdeljenost je delo hudiča
Pomislimo tudi na razdelitve v zgodovini Cerkve, med kristjani, na medsebojne vojne. To ni krščansko. Morali bi delati tudi za edinost med kristjani in hoditi po poti edinosti, ki jo želi Jezus. Ob vsem tem si moramo resno izprašati vest. V krščanski skupnosti je razdeljenost eden najtežjih grehov, ker ta iz nje ne naredi znamenja Božjega dela, ampak hudičevega dela. Hudič je namreč po definiciji 'tisti, ki ločuje, ki uničuje odnose, ki vzbuja predsodke'. Razdeljenost v neki krščanski skupnosti, bodisi da je to šola, župnija ali združenje, je zelo težak greh, ker je delo hudiča. Bog nasprotno želi, da rastemo v sposobnosti medsebojnega sprejemanja, odpuščanja, da se imamo radi, da smo vse bolj podobni Njemu, ki je občestvo in ljubezen. V tem je svetost Cerkve: da se prepozna v Božji podobi, napolnjeni z njegovim usmiljenjem in njegovo milostjo.

Iskreno torej prosimo za odpuščanje, za vsakokrat, ko smo bili povod za razdeljenost ali nerazumevanje znotraj naših skupnosti. Do občestva se ne pride drugače kot preko nenehnega spreobrnjenja. Kaj pomeni spreobrnjenje? Pomeni, Gospoda prositi za milost, da ne bi obrekovali, da ne bi kritizirali, da ne bi opravljali, da bi vsem želeli dobro. To je milost, ki nam jo da Gospod. To pomeni spreobrniti srce. Prosimo pa tudi, da bi vsakdanji splet naših odnosov lahko postal vedno lepši in veselejši odsev odnosa med Jezusom in Očetom.« (Papež Frančišek v katehezi med splošno avdienco na Trgu sv. Petra, 27.8.2014)

Kateheza papeža Frančiška: Cerkev je ena in sveta