Duhovnikova utrujenost: naučiti se počivati
Pogosto razmišljam o utrujenosti duhovnikov in redno molim, še zlasti takrat, ko sem tudi sam utrujen. Naša utrujenost, dragi duhovniki, je kot kadilo, ki se tiho dviga v nebo. Naša utrujenost gre naravnost v Očetovo srce.

Med težo pastoralnega dela lahko pride tudi do skušnjave, da bi se duhovnik odpočil na kakršen koli način, kot da počitek ne bi bil od Boga. Ne padimo v to skušnjavo. Duhovnikov napor je namreč dragocen v Jezusovih očeh, ki ga sprejema in dviguje. Ko vé, da se na smrt utrujen lahko prepusti v čaščenju in se vda pred Očetom, prav tako vé, da se pri tem ne bo zgrudil, ampak se bo prenovil; kajti tistega, ki je z oljem veselja mazilil zvesto Božje ljudstvo, ga tudi Gospod mazili. Ključ za duhovniško rodovitnost je v tem, kako počivamo in kako čutimo, da Gospod ravna z našo utrujenostjo. Kako težko se je naučiti počivati. Pri tem je v igri zaupanje duhovnikov in spominjanje, da smo tudi mi ovce in potrebujemo pastirja.

Vzemite in jejte, vzemite in pijte
Obveznosti duhovnikov, o katerih govori tudi bogoslužje, so: prinašati blagovest ubogim, oznanjati jetnikom oproščenje, slepim vračati vid, izpuščati zatirane na prostost in oznanjati leto, ki je ljubo Gospodu (prim. Lk 4,18-19). To niso lahka, zunanja opravila, kot na primer ročna dela: zgraditi novo župnijsko dvorano ali označiti črte nogometnega igrišča za mlade. Obveznosti, ki jih omenja Jezus, kažejo na duhovnikovo zmožnost razumevanja, so obveznosti, v katerih je njegovo srce pretreseno in ganjeno. Veselimo se z mladoporočenci, smejimo se z otrokom, ki ga prinesejo h krstu; spremljamo mlade, ki se pripravljajo na zakon in družino; žalostimo se s tistim, ki prejme maziljenje na bolniški postelji; jočemo s tistimi, ki so pokopali ljubo jim osebo... Za nas, duhovnike, zgodbe naših ljudi niso samo dnevnik z novicami. Mi poznamo svoje ljudi, lahko slutimo, kaj se dogaja v njihovem srcu. In duhovnikovo srce je v trpljenju z njimi razcefrano, razdeli se na tisoč koščkov; pretreseno je in zdi se, da so ga ljudje pojedli. 'Vzemite, jejte.' To je beseda, ki jo Jezusov duhovnik stalno šepeta, ko skrbi za njegovo zvesto ljudstvo: 'vzemite in jejte, vzemite in pijte'. Tako se naše duhovniško življenje daje v služenju, v bližini zvestemu Božjemu ljudstvu …, ki vedno utrudi.

Utrujenost od ljudi
Izkušamo tri vrste utrujenosti: utrujenost od ljudi; utrujenost od sovražnikov; utrujenost od samega sebe. Utrujenost od ljudi, od množic je dobra utrujenost, je utrujenost, polna sadov in veselja, je milost, na dosegu roke vseh duhovnikov. In to je nekaj lepega: ljudje, ki ljubijo, želijo in potrebujejo svoje pastirje. Ta utrujenost je dobra, je zdrava. Je utrujenost duhovnika z vonjem po ovcah.

Utrujenost od sovražnikov
Zatem je tu utrujenost od sovražnikov. Demon in njegovi sledilci ne spijo, njihovo uho ne prenese Božje besede. Neutrudno delajo, da bi jo utišali ali pomešali. Tukaj je utrujenost mnogo težja. Ne gre samo za 'delati dobro', ampak je treba braniti čredo in sebe pred hudim. Hudobec je bolj zvit od nas in lahko v enem trenutku zruši tisto, kar smo potrpežljivo gradili dolgo časa. Treba je prositi milost, da se naučimo nevtralizirati zlo: ne ruvati plevela, ne braniti kot 'superljudje' tistega, kar samo Gospod more braniti. To bo duhovnikom pomagalo, da ne bodo omagali pred raznovrstnostjo krivice, pred posmehom hudobnežev. Gospodove besede za to vrsto utrujenosti so: 'Bodite pogumni, jaz sem svet premagal!'

Utrujenost od samega sebe
In navsezadnje, duhovniki so lahko utrujeni od samih sebe. Ta utrujenost je morda najnevarnejša. Prvima dvema so namreč izpostavljeni tisti, ki so izstopili iz sebe, ki delajo. Ta utrujenost pa je bolj autoreferenčna: je razočaranje nad sabo. Pravimo ji: spogledovanje s posvetno duhovnostjo. Ko nekdo ostane sam in se zave, koliko področij življenja je ostalo prepojenih s to posvetnostjo, dobi občutek, da jih nobena kopel ne more več očistiti. Tu lahko pride do nevarne utrujenosti. Razlog te utrujenosti je opustitev svoje prvotne ljubezni (prim. Raz 2,3-4). Samo ljubezen dá počitek. To, česar ne ljubimo, utrudi, in dolgoročno neprijetno utrudi.

Gospod umiva in očiščuje
Najgloblja in skrivnostna podoba tega, kako Gospod ravna s pastoralno utrujenostjo duhovnikov, je ta, da 'je ljubil svoje' in jim je 'izkazal ljubezen do konca': to je umivanje nog,  umivanje naše hoje za Gospodom. Gospod umije sámo hojo, pot. V prvi osebi si naloži dolžnost, da očisti vsak madež, tisti posvetni in mastni smog, ki se je nalepil po poti, opravljeni v njegovem imenu. Gospod nas umiva in očiščuje vsega, kar se je nabralo na naših nogah, da bi mu sledili. To je sveto. Ne dopusti, da bi ostal kakšen madež. Kakor poljublja  rane, ki nam jih zadaja boj,  tako umiva umazanijo dela.« (Papež Frančišem v homiliji med krizmeno mašo na veliki četrtek v baziliki sv. Petra, 2.4.2015)

Papež med krizmeno mašo o utrujenosti duhovnikov