V tem trenutku oz. obdobju, ko sem bolj poglabljam sama vase, evangelije in postna razmišljanja, bi rekla, da je to prav naučeno "farizejstvo" - biti kristjan po "predpisih", v srcu pa ne; naučena drža, da moram biti ponižna, "lepa" navzven, pomolčati, se ne kregati, pa čeprav pri tem zanikam božji glas v meni.

Opažam, da bolj ko se poglabljam vase, odkrivam zasidrane vzorce obnašanja, mišljenja, ki me v realni situaciji "prehitijo", predenj lahko sama zberem misli in mi uspe se zavedati občutij, ki so me prevzele - strah, jeza, krivica in o njih na glas spregovoriti. Pogosto pa jih skušam zamaskirati in izpadem kot farizeji, ki pokažejo na grehe drugih. 

Molitev, zaupanje Bogu in dejstvo, da sem božji otrok ter, da me Bog ima rad, tako kot sem, z vsemi slabostmi, mi pomaga, da trudim v boju za dobro. 

Oj,

Kar težko je prepoznati odvisnosti, ki niso tako splošno izpostavljene (cigareti, alkohol, droga, igre na srečo, ...). Problemov z naštetimi odvisnostmi nimam, bi pa rekel, da je umik v delo (ki je največkrat samostojno, torej je to tudi umik v samoto) ena bolj perečih stvari, ki me ovira pri oblikovanju (oz. ohranjanju) odnosov z bližnjim. Pri premagovanju moje odvisnosti mi je v pomoč žena, ki me na to opozarja. Za dokončno premagovanje odvisnosti pa je potreben tudi preskok v moji glavi, da je to problem. Naslednji korak pa je poskus vključevanja ostalih (največkrat otrok) v moje delo, ki s tem izgubi na hitrosti in preciznosti, pridobi pa na ustvarjanju odnosov.