V zadnjem obdobju imam dnevno na meniju ogromno napačnih predstav o drugih. Da me obsojajo, da sem jim bedna, da bom napadena, pohojena, ... Ti občutki so povsem nerealni in brez kakršnih koli razumskih razlag. Kljub temu so tako močni, da če si ne ves čas sledim in jih krotim, pride do konflikta, ker se nasršim samo, če me kdo narobe pogleda.

V tem se prav zares počutim ujeta. Jasno vidim razliko, kako v nekem trenutku človeka ob sebi doživljam kot "pošast, ki mi hoče slabo", potem pa se s trudom in pogovorom (ali konfliktom) ta balon čustev, v katerega se zavijem, razpoči in človek ob meni dobi čisto drugo podobo. Vedno se balon razpoči, ko s pomočjo drugega pridem do svojega problema, ki ga ne bi sprejela. Grozno naporno mi je to premagovati, saj vedno znova boli srečati se s sabo. Ampak v tej bolečini je pot do sebe in do svobode.

Oj,

Jaz imam vedno znova občutek, da se me bližnji bojijo, da jim je nerodno ali nelagodno vzpostaviti z mano kontakt ali pogovor. Ta moj zid nedostopnosti je ovira tudi pri meni, saj se vedno znova bojim njihove bližine, ker ne vem vnaprej, o čem bi se pogovarjal, zato se raje naredim nedostopnega. Ker ne morem sprejeti, da me bližnji sprejemajo lahko takega, kot sem, se raje, kot bi se srečal s svojimi ranami, umikam.