Eno večno vprašanje, zakaj ne naredim nič?

Preprost odgovor: Ker se mi ne da. Tudi če je še tistoč drugih ovir, je prva ta: LENOBA. Bog nam je dal svobodno voljo, da se odločimo za dobro in v tem vztrajamo. Stvar je pravzaprav preprosta, a naporna. Počasi, počasi, je mogoče zbrati toliko volje in toliko moči, da se potegnemo iz blata. Seveda, če smo iskreni in si priznamo, da smo tja padli sami. Za naše težave odgovarjamo vedno sami. Od izgovorov ne bo nič, od smiljenja samemu sebi tudi ne.

Torej, odločiti se moramo za dobro, za resnico, za lepo in v tem vztrajati, ne glede na to, koliko stane.

Pri današnji sv. maši smo slišali evangelij o izgubljenem sinu ali o usmiljenem Očetu. Naj nas k temu, da se ustavimo, gremo vase, priznamo svoj greh in se vrnemo v Očetov objem, spodbudi tudi tale pesnitev Silvina Sardenka:

Šel je v se … O, grenka usoda,

ko plačuje sladki nam greh!

Tujega sem hlapec gospoda,

hlapec črede v blatnih gredeh.

Duša mi je polna pelina,

vsaka mojih srčnih besed

bridkega je polna spomina -

v žolč spremenil moj se je med.

Kaj potrošil lepe sem dote,

kaj sem toplih čustev razdal,

vse preteknil skrite sem kote,

samega sem sebe prodal.

Ah! Imel sem dušo bogato,

bil za velik rojen sem cilj,

skrilo se mi sonce je zlato,

toča pada, pada vsevdilj …

Pa ne teža dote razdane,

ne vabilcev glas zapeljiv,

ne mladosti strast razbrzdane,

sam usode svoje sam kriv.

Ni prostosti oče mi branil:

pamet rabi, doto varčuj!

Prostega me svet je ukanil:

meni svet, jaz svetu sem tuj.

Jaz pa tukaj od lakote ginem!

Cele hribe je kruha doma;

jaz od dneva do dneva se rinem,

tam najemnik se dobro ima.

Tukaj v gnusne sa črede korito

zopet sklanjam hropeč, koprneč;

vse posrébano kakor pomito,

ni rožiča nobenega več.

Izza vogla me dekla opreza,

vidoma se mi v zobe reži;

da ni glad, bi morala jeza

moje zgrabiti zadnje moči.

Ko bi vedela ljubljena mati,

ko bi videl me oče sedaj!

Nisem več kot zameček za vrati,

jaz, ki bil sem jim krona nekdaj.

Žalostno se je danes zgodilo:

biser svinjam so vrgli v posmeh;

ni še našlo se hujše mučilo,

kot v spominih je vklenjeni greh.

In ni konca še videti muki

in začetka rešitvi nikjer;

bridkojasni so božji naúki,

ki izkušnje so dar venomer.

Vstal bom in pojdem - k očetu.

Glas sem zaslišal z vrhov.

Oče me išče? Žalujoč po svetu.

Oče me kliče! Potnika - domov.

Glas odpuščanja? Mil, prijazen.

To mi je vzelo božji blagoslov,

to je moja kazen,

da sem preslišal tisti glas njegov.