Postavitev Gospodove večerje
Ko je prišla ura, je sédel k mizi in apostoli z njim. In rekel jim je: »Srčno sem želel jesti z vami to pashalno večerjo, preden bom trpel, kajti povem vam, da je ne bom več jedel, dokler ne bo dopolnjena v Božjem kraljestvu.« In vzel je kelih, se zahvalil in rekel: »Vzemite to in si razdelite med seboj, kajti povem vam, odslej ne bom več pil od sadu vinske trte, dokler ne pride Božje kraljestvo.« In vzel je kruh, se zahvalil, ga razlomil, jim ga dal in rekel: »To je moje telo, ki se daje za vas. To delajte v moj spomin.« Prav tako je po večerji vzel tudi kelih in rekel: »Ta kelih je nova zaveza v moji krvi, ki se preliva za vas. (Lk 22,14-23)
Drugi odlomki, ko je Jezus na obedih:
Lk 6,1-5, Lk 9,10-17, Lk 10, 38-42, Lk 14,15-24, Lk 16,19-31, Lk 24,13-35, Jn 21,1-14
Jezus je zelo dovzeten za telesno stisko ljudi in jim želi v njej pomagati (npr. ko nasiti lačno množico). Vendar človeka vidi v vsej razsežnosti. Telesne potrebe ljudi vedno združuje z duhovnimi. Opozarja nas, naj ne delamo za jed, ki mine, ampak za jed, ki ostane (Jn 6,27). Zanj je skupen obed prostor srečevanja, druženja, prostor, kjer drugemu pokaže, da ga ima rad in je zanj neskončno dragocen. Nasititi drugega zanj ne pomeni samo napolniti njegovega trebuha, ampak mu preko tega dati dostojanstvo, sprejetost, ljubezen, torej življenje v celoti.
Tudi mene zelo nagovarja izredna pozornost, ki jo Jezus namenja obedom, prav do vrhunca – do zadnje večerje, ko nam daje samega sebe v jed…
Pretrese me misel, da je že na svet prišel tako: rojen v štali in položen v jasli – v prostor, kjer se hrani živina. Kot da bi nam hotel dati razumeti, da tudi če naše življenje postane še taka »štala«, če še tako daleč zablodimo, kot je izgubljeni sin, ko je z razuzdanim življenjem zapravil vse imetje, ki mu ga je izročil Oče in je pristal med svinjami, nas bo lakota, nagon po hrani pripeljal h koritu, k jaslim, in tam Ga lahko najdemo. Tam lahko spet gremo vase in se spomnimo, da je v Očetovi hiši kruha v izobilju in nam ni treba umirati od lakote. Smisel posta je prav v tem – v odločitvi, da prekinem z grešnimi vzorci življenja, ki me ne nasitijo, da se vrnem k Očetu in pustim, da mi On pripravi gostijo…
Vedno mi je bil zelo všeč prizor, ko Jezus po vstajenju na obali Genezareškega jezera pripravlja zajtrk učencem, ki se vračajo iz povsem neuspele nočne službe. Imam namreč zelo rada pečene ribe iz zlasti takrat, ko pojem kakšno, ki je izredno dobro pripravljena, vedno pomislim, kako dobre so morale biti šele tiste, ki jih je Jezus pripravil učencem. Morda se tudi zaradi tega tako zelo veselim nebeške gostije ;))