Oj,

Ko pomislim na skupne obede, mi v prvi vrsti pridejo na misel družinska obedovanja (čez teden večerje, za vikend vsi obroki). Mi je lepo, če vsa družina skupaj poje, če ni zmrdovanja pri hrani še toliko bolj, ker se s tem pokaže neko zahvalo tudi tistemu, ki je obed pripravljal. Hrana, ki jo pripravljamo, je že »preizkušana«, včasih je tudi kaj novega, da se navadimo na različnost okusov.

Nato pomislim tudi na skupne obede na Gradu (družinski večeri, pevske vaje, tabor, …). Tudi tukaj mi je lepo, ko se nek dogodek zaključi s skupnim obedom. Lepo mi je tudi, če in ko lahko sami pripravljamo obed, ker se s tem še dodatno povežemo med sabo.

Na koncu pomislim na skupne obede za razna praznovanja. Včasih so to bile veselice v pravem pomenu besede, sedaj pa se skušam držati bolj nazaj (enkrat mi bolj uspe, drugič manj) predvsem pri količini zaužite hrane.