Oj,

Zdi se mi, da so skupni obedi (ko pač so zares skupni zaradi vseh ostalih obveznosti) premalokrat dejansko prostor srečevanja vseh članov družine. Res smo vsi za eno mizo, vendar prvenstveno zaradi tega, da se okrepčamo, redkokdaj pa pomislim na to, da bi ob mizi videl drugega. Ne, da se nič ne pogovarjamo, vendar te dimenzije (obed kot prostor srečevanja) še nisem osvojil. Na začetku obeda vedno skupaj zmolimo. Trudimo se, da smo vsi pri mizi do konca, ko še zadnji poje, vendar je tudi to kdaj prekršeno, posebej, če kateremu od otrok hrana ni po godu. Takrat je lahko obed tudi muka, ker je pač potrebno vztrajati, da otrok poje, kar ima na krožniku.

Sama doživljam skupne obede kot prostor srečevanja v tem, da se za mizo pokažejo vse napetosti in nerešeni problemi, ki so med delom in drugimi dejavnostmi nastali med nami ali pa veselje, da smo skupaj in si lahko povemo, kaj vse se nam je zgodilo in se nam dogaja.

Spomnim se, kakšna muka so mi bila večkrat kosila doma, ko sem bila najstnica. Čim hitreje sem šla od mize v svojo sobo. Takrat nisem vedela zakaj, zdaj pa vidim, da je bilo za mizo tako nevzdržno, ker si nismo povedali, kaj se med nami dogaja. Vsak je doživljal svoje, nihče pa ni spregovoril o sebi v resnici. Drugega si lahko nečesa obtožil, drugi je obtožil tebe, nekaj besed poniževanja, sicer pa "vse v najlepšem redu". Tako se nikoli nismo v resnici srečali.

Danes so mi skupni obedi v krogu najbližjih muka, kadar se nisem pripravljena srečati s seboj in ne zaupam, da bom sprejeta v tem, kar sem. Potem skrijem tisto, kar se v meni dogaja ali pa obsojam drugega. Če pa tvegam biti iskrena in zaupam, da me bo drugi sprejel ali pa opomnil zato, da bi se srečala, je skupni obed res prostor srečanja, od katerega grem lahko z veseljem naprej.