»Omrtvičeni kristjani Cerkvi ne naredijo nič dobrega. Ne smemo se ustavljati v formalizmih, ampak se je potrebno 'vmešati', premagati duhovno lenobo in tvegati ter v prvi osebi oznanjati evangelij.

Današnji evangeljski odlomek pripoveduje o Jezusovem srečanju s hromim človekom, ki je bil bolan že osemintrideset let in je v bližini kopeli čakal na ozdravljenje. Ta se je pritoževal, da se ni mogel potopiti v vodo, ker ga je vedno kdo prehitel. A Jezus premakne njegovo obzorje in mu naroči, naj vstane in hodi. Ta čudež je vzbudil med farizeji kritike, saj je bil tisti dan sobota. V tem odlomku najdemo dve hudi duhovni bolezni.

Prva je sprijaznjenost bolnega človeka, ki je zagrenjen in se pritožuje. To so mnogi kristjani in katoličani, ki so brez navdušenja. K maši gredo vsako nedeljo, a se raje ne 'vmešavajo', vero imajo zaradi lastnega zdravja, ne čutijo pa potrebe, da bi jo delili z drugimi. Tako ostaja vsak pri sebi doma in je glede svojega življenja miren. Včasih tudi kaj naredi, a ga drugi pograjajo, da je bolje ne tvegati. To je bolezen lenobe, lenobe kristjanov. Ta drža, ki hromi apostolsko gorečnost, ki iz kristjanov naredi nepremične in mirne osebe, a ne v dobrem pomenu besede, pač pa tako, da jih ne skrbi, da bi šli ven in oznanjevali evangelij. To so omrtvičeni ljudje.

Omrtvičenje je negativna izkušnja. Tisto 'nevmešavanje' postane duhovna lenoba. Ta pa je žalost, zato so ti kristjani žalostni, niso svetle, temveč negativne osebe. Vsako nedeljo gredo k maši, a obenem pravijo: 'Prosim, ne moti'. Nimajo apostolske gorečnosti, zato Cerkvi ne služijo in ne naredijo nič dobrega. Ti kristjani so egoisti, živijo le zase. Greh lenobe je v nasprotju z željo, da bi novost Jezusa prinesli tudi drugim; to pa je novost, ki je bila meni dana zastonj.

Drugi greh, ki ga najdemo v današnjem evangeljskem odlomku, in sicer ko farizeji grajajo Jezusa, ker je ozdravljal v soboto, je formalizem. To je greh kristjanov, ki ne dopuščajo prostora za Božjo milost, pred njo zapirajo vrata. Njihovo življenje sestoji le iz tega, da imajo urejene vse dokumente in potrdila. Ljudje, ki jih zanimajo le formalnosti, so hinavski kristjani. Po njihovo se ob sobotah ne bi smelo delati čudežev, saj Božja milost ob sobotah ne sme 'obratovati'. Tudi teh vernikov je v Cerkvi veliko. Prvi, tisti, ki imajo greh lenobe, niso zmožni iti naprej s svojo apostolsko gorečnostjo, ker so se odločili ustaviti se sami v sebi, v svojih žalostih, v svojih zamerah in podobnem. Ti pa niso zmožni prinašati zveličanja, ker vrata pred zveličanjem zapirajo. Zanje štejejo le formalnosti. Besede, ki jih imajo največkrat pri roki, so: 'To se ne sme'.

Tudi mi smo večkrat leni in smo večkrat hinavci. To sta skušnjavi, ki prideta. Moramo pa ju prepoznati, da se lahko ubranimo. In ob teh skušnjavah, ki predstavljajo mnogo ranjenih oseb v t.i. 'poljski bolnišnici', ki je simbol Cerkve, se Jezus približa in zgolj vpraša: 'Bi rad ozdravel?' Nato podari svojo milost. In ko hromega kasneje sreča še enkrat, mu naroči, naj ne greši več. Te besede – 'bi rad ozdravel' in 'ne greši več' – so izgovorjene z nežnostjo in ljubeznijo. In to je krščanska pot, pot apostolske gorečnosti. Približati se mnogim, ki so ranjeni v tej 'poljski bolnišnici', pogosto ranjeni tudi s strani moških in žensk iz Cerkve. To so besede brata in sestre: 'Bi rad ozdravel?' In ko potem gre naprej: 'Ne greši več, ker to ni dobro!' Ta 'način Jezusove besede' je mnogo lepši kot drža lenobe ali drža hinavščine.« (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 1.4.2014)

Papež med jutranjo homilijo o dveh boleznih kristjanov: omrtvičenosti in formalizmu