Ta drobna knjižica draveljske založbe nedvomno zasluži, da jo kdaj vzamemo v roke. Naj nas k temu spodbudi kratek izsek iz vsebine:

»Ničesar ni, kar bi lahko bolj širilo človekovo dušo, udejanjilo človeški potencial za rast ali kar bi človeku omogočilo, da bi v večji meri obvladoval svoje življenje, kakor ljubezen, ki je brez pogojev. Tako dolgo smo si s trudom prizadevali v utvari, da opomini, kritike in kazni spodbujajo človeka k rasti... Šele pred kratkim so pri proučevanju vedenja ljudi prišli do spoznanja in nam dokazali, da je samo brezpogojna ljubezen zemlja, v kateri lahko raste seme človeške osebnosti. Seveda je svobodna volja dejavna v vsakem človeškem življenju. Vsakdo mora reči svoj 'da' rasti in integriteti. Toda obstajajo določeni predpogoji; eden izmed njih je v tem, da me mora nekdo krepiti, zato da zaupam vase in da sem jaz res jaz sam. To lahko stori le nekdo, ki me brezpogojno ljubi...

Česa nas je strah, če obljubimo brezpogojno ljubezen?... Morda je med vsemi strahovi najbolj vznemirljiv ta, da bo moja predanost brezpogojni ljubezni pomenila nekako zanikanje ali vdajo mene samega, žalostno slovo občutku samostojne identitete. Bojim se, da se bom moral odpovedati svojim osebnim interesom in nagnjenjem. Ko bi se ti strahovi dejansko uresničili, odnos ljubezni ne bi mogel obstajati, ker odnos pomeni dva... Človek se morda lahko odpove svoji identiteti zaradi pomanjkanja spoštovanja do sebe ali zaradi potrebe po priznanju, nikoli pa tega ne more storiti v imenu resnične ljubezni... Psihologi brez izjeme soglašajo, da te ne morem ljubiti, če ne ljubim sebe. Ljudje, ki ne ljubijo sebe, so žalostni, muči jih nenehen občutek praznine, ki jo vedno poskušajo zapolniti... Če ne ljubim sebe, lahko druge le uporabljam, ne morem pa jih ljubiti.

Lahko bi iz ljubezni dal življenje zate, nikoli pa ne morem zanikati svoje osebne identitete... Vedno ti bom kot del svojega daru ljubezni nudil svoje misli, posebna nagnjenja in vse svoje občutke, tudi tedaj ko bodo po mojem mnenju zate morda neprijetni ali celo boleči. Če se bova zavzemala za popolno poštenost in popolno odkritost, najin odnos ne bo poln težav, v njem ne bo skritih načrtov, potlačene užaljenosti in pregnanih čustev. Ne bova kot mladostniki izživljala tega, česar si ne bova upala povedati glasno. Če se ne bova domenila, da bova spoštovala poštenost in odkritost, se nikoli ne bova mogla zanesti drug na drugega. Najin odnos bo bolj podoben šaradi, kot drami resničnega življenja...

Karkoli že bi ljubezen utegnila terjati od nas, ljubezen ne zahteva, da postanemo cunja za druge, da nas zasvoji misel, kako moramo ugajati ali doseči mir za vsako ceno. Osnovni dar ljubezni je podaritev človekovega najbolj poštenega jaza s pomočjo najiskrenejšega odkrivanja samega sebe.«

Priporočam!