Človeku samemu nekaj manjka
»V svetopisemskem odlomku iz drugega poglavja Geneze beremo, da je Gospod, potem ko je ustvaril nebo in zemljo, 'naredil človeka iz prahu zemlje in mu vdihnil v obličje oživljajočega duha in tako je človek postal živo bitje' (1 Mz 2,7). To je vrh stvarjenja. A nekaj manjka. Zatem je Bog postavil človeka v čudovit vrt, da bi ga obdeloval in varoval (1 Mz 2,15).

Sveti Duh, ki je navdihnil vso Sveto pismo, nam za trenutek pokaže moža samega. A nekaj mu manjka, je brez žene. Ponudi nam Božje razmišljanje, skoraj njegovo občutenje, ko opazuje Adama samega v vrtu. Svoboden je, je gospodar … vendar je sam. In Bog vidi, da to ni dobro. Kot da gre za pomanjkanje skupnosti, pomanjkanje polnosti. Ni dobro, pravi Bog in doda: 'Naredil mu bom pomočnico, njemu podobno' (1 Mz 2,18).

'Kost iz mojih kosti, meso iz mojega mesa'
Bog torej k človeku pripelje vse živali in ta da vsaki ime, a v nobeni živali ne najde sebi podobne. To je še ena podoba človekovega gospostva nad stvarstvom. Človek ostane še naprej sam. Ko Bog navsezadnje naredi ženo, mož srečen spozna, da je to bitje - in samo to -del njega: 'kost iz mojih kosti, meso iz mojega mesa' (1 Mz 2,23). Končno je tu odsev, medsebojnost. Ko naprimer neka oseba želi dati roko drugi osebi, mora pred sabo imeti to drugo osebo. Če nekdo ponudi roko in nima nikogar pred sabo, manjka vzajemnost.

Žena ni kopija moža. Neposredno prihaja iz stvariteljskega dejanja Boga. Podoba rebra nikakor ne pomeni podrejenosti ali odvisnosti, ampak ravno nasprotno, da sta moški in ženska iz iste snovi in se dopolnjujeta, medsebojno sta povezana. Dejstvo, da je Bog oblikoval žensko, medtem ko je moški spal, poudarja ravno to, da ženska ni na noben način stvaritev moškega, ampak stvaritev Boga. In govori nam še o nečem: da bi moški našel žensko, da bi našel njeno ljubezen, jo mora najprej sanjati in zatem jo bo našel.

Greh …
Božje zaupanje možu in ženi, ko jima izroči zemljo, je velikodušno, neposredno in popolno. Zanese se nanju. A hudič jima v misli položi sumničavost, nejevernost, nezaupanje. Na koncu pride do nepokorščine zapovedi, ki ju je varovala. Padeta v delirij vsemogočnosti, ki vse pokvari in uniči harmonijo. Tudi mi vsi to velikokrat čutimo v sebi.

Greh povzroči nezaupljivost in razdor med moškim in žensko. Njun odnos bodo zalezovale številne oblike zanemarjanja in podjarmljenja, varljivega zapeljevanja in ponižujoče oblastnosti, vse do najbolj dramatičnih in nasilnih oblik. O tem nam govori tudi zgodovina. Pomislimo na negativne skrajnosti patriarhalnih družb, različne oblike maskilizma, kjer je ženska bila obravnavana kot drugorazredna; pomislimo na spreminjanje ženskega telesa v potrošno blago in na njegovo instrumentalizacijo v sedanji kulturi; na nedavno epidemijo nezaupanja, skepticizma in celo sovražnosti, ki se širi v naši kulturi, predvsem zaradi razumljive nezaupljivosti žensk, in se nanaša na zavezo med moškim in žensko, ki bi bila zmožna izpopolniti intimnost občestva in zavarovati dostojanstvo razlike.

Mož je vse za ženo in žena je vse za moža
Če ne bomo našli naklonjenosti do te zaveze, ki lahko zaščiti nove generacije pred nezaupanjem in brezbrižnostjo, bodo na svet prihajali otroci, ki bodo že od materinega telesa naprej vedno bolj iztrgani iz te zaveze. Družbeno razvrednotenje stabilne in generativne zaveze med moškim in žensko je zagotovo izguba za vse. Zakonu in družini moramo povrniti dobro ime! Sveto pismo nam pravi nekaj lepega: moški najde žensko, srečata se; a moški mora nekaj zapustiti, da bi jo našel v polnosti. Zato bo moški zapustil svojega očeta in svojo mater, da bi šel z njo. To pomeni začeti pot. Mož je vse za ženo in žena je vse za moža.

Božja nežnost do človeškega para
Varovanje te zaveze moškega in ženske, čeprav sta grešnika in ranjena, zmedena in ponižana, obupana in negotova, je za nas vernike zahtevna in strastna poklicanost v današnjih razmerah. Pripoved o stvarjenju in grehu nam ob koncu približa še eno lepo podobo: 'Gospod Bog je naredil Adamu in njegovi ženi suknji iz kože in ju oblekel' (1 Mz 3,21). To je podoba nežnosti do grešnega para, ki nas pusti odprtih ust: Nežnost Boga do moškega in ženske je podoba očetovskega varovanja človeškega para. Bog sam neguje in varuje svojo mojstrovino.« (Papež Frančišek v katehezi med splošno avdienco na Trgu sv. Petra, 22.4.2015) 

Papež Frančišek med katehezo ponovno o zavezi moškega in ženske

Papež: Na svet gledati z očmi Boga Stvarnika