Prvi učenci
Naslednji dan je Janez spet stal tam in še dva izmed njegovih učencev. Ozrl se je na Jezusa, ki je šel mimo, in rekel: »Glej, Božje Jagnje!« Učenca sta slišala, kar je rekel, in odšla za Jezusom. Jezus pa se je obrnil, in ko je videl, da gresta za njim, jima je dejal: »Kaj iščeta?« Rekla sta mu: »Rabi (kar v prevodu pomeni učitelj), kje stanuješ?« Rekel jima je: »Pridita in bosta videla.« Šla sta torej in videla, kje stanuje, ter ostala pri njem tisti dan. Bilo je okrog desete ure. Eden od teh, ki sta slišala Janezove besede in šla za Jezusom, je bil Andrej, brat Simona Petra. Ta je najprej našel svojega brata Simona in mu je rekel: »Našli smo Mesija« (kar v prevodu pomeni Maziljenec). Privedel ga je k Jezusu. Jezus je uprl pogled vanj in rekel: »Ti si Simon, Janezov sin. Imenoval se boš Kefa« (kar se prevaja Peter). Jn 1,35-42
Pridita in bosta videla
Kaj bosta učenca videla? Zdi se, da nas današnji evangelij vrača k jaslicam, v prvi dom našega Odrešenika, Božjega Maziljenca. Kaj vidimo v tem domu?
Vse je potopljeno v Božji mir.
Družina v notranjem dialogu spoznava skrivnost Božjega delovanja. Vse v družini se dogaja v skrivnostnem Božjem ozračju, brez panike in pretiravanja, v zaupnem odnosu z Bogom, ki vodi vse dogajanje. Marija in Jožef sledita Božjemu naročilu, za Božjim glasom prihajajo k njim pastirji in nazadnje modri. Vse se dogaja v Božjem miru in v Božjo slavo, pod angelskim petjem: Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem.
Izredna intima in hkrati neverjetna odprtost brez razgaljanja.
Čas poroda, je čas izredne intime, ki potrebuje svoj prostor. A v Betlehemskih jaslih je vse tako naravno in preprosto, da ne potrebuje zunanjih pregrad. Vse spodbuja k spoštovanju, zato intima družine ni uničena, ne razgaljena z obiski, ki prihajajo. Vsi vidijo v detetu Božje znamenje, ki se mu poklonijo, počastijo celotno prizorišče in se v tišini umaknejo.
Neverjetno spoštovanje krhkosti in revščine, brez malikovanja.
Človek bi se ob takšni revščini zgrozil, a tudi ta revščina in krhkost človeškega bitja vabita k spoštovanju. Tu vse govori o Božji moči, ni prostora za človeško izprijenost in bahaštvo. Vse kleči pred Vsemogočnim, čeprav skritim v krhkem detetu.
V družini in med obiskovalci poteka tihi dialog.
Vsi so potopljeni v skrivnost, vsi pijejo iz nje novo življenje, nihče ni žejen. Vir novega življenja se pretaka med njimi v tihem dialogu. Potopljeni v skrivnost razumejo drug drugega, razumejo, čemu dete, kakšno vlogo imata starša in zakaj so sami prišli na ta kraj. Potopljeni v Božji načrt vsi vedo, kakšno je njihovo mesto.
Temu nasproti pa se dvigajo griči človeške nečimrnosti in napuha. Na obeh straneh vladata strah in nemir. Herod Veliki se je zbal za svojo oblast. Strah, da mu bo nekdo vzel vse, kar ima ga obsede. Ni več miru. Da bi se umiril, da pobiti vse dečke, ki bi mogli ogroziti njegov presto. Tudi Herod Antipa in Herodiada nista mirna. Janez Krstnik jima trka na vest. Tudi on ogroža njun navidezen mir. Tudi onadva se zatečeta v nasilje, da bi premagala svoj strah in našlo svoj mir.
Herod Veliki se zdi gostoljuben mož, a vse je le fasada. Modre povabi na svoj dvor, a zaklene svoje srce. Tudi Herodiada in Herod Antipa vabita v svoj krog svojo hčer, a za njima se skriva umazana igra. Navzven razgaljanje, v resnici pa brez vsake prave bližine in prostora za srečanje.
Blišč obeh dvorov jasno govori o nasprotju med človeškim in Božjim. Nič ni narobe z lepoto kraljevskih bivališč. Problem pa je, da so postali templji malikov lastne časti in slave, moči in pohote.
Sprejem modrih spremlja uglajena pokvarjenost. Vse ustreza protokolu, nikjer pa ni resnice in ljubezni. Na dvoru Herodiade se zdi veselo, a vse poteka v pokvarjeni pohotnosti in spletkah.
Strah in nemir, zlaganost in pokvarjenost, malikovanje časti, moči in pohote ne morejo ustvarjati doma. Tu nikogar ne mika ostati. Pri Jezusu tudi kasneje v Nazaretu lahko predvidevamo podobno sliko kot jo najdemo v jaslicah: Božji mir, izredna intima, spoštovanje krhkosti in revščine ter tihi dialog. Temu se nihče, ki išče lepoto in resnico, ljubezen in dobroto, ne more upreti. Tam sta učenca preprosto morala ostati. Naj bo takšen tudi naš dom, da bo drugi rad ostal pri nas in z Jezusom!
Vse je potopljeno v Božji mir.
O kako nujno potrebujemo to Božje ozračje tudi v naših domovih, v naših medsebojnih odnosih, medsebojnih srečanjih. Da bi živeli brez panike in pretiravanja, v zaupnem odnosu z Bogom, ki vodi vse dogajanje in da bi sledili Božjemu naročilu. Kjer je zaupanje v Boga in zavedanje, da on vodi vse dogajanje, ni strahu ampak mir. Če sledimo Božjemu naročilu, božjemu načrtu, nam to prinaša mir. To razumem kot slediti blagrom. Zanimivo, da se je kolega prestrašil mojega predloga za naslov razstave: »Blagor ubogim v duhu«. »Kaj si bodo ljudje mislili? Kaj smo res ubogi v duhu?« je bil njegov pomislek. Od kod ta strah? Mar ni blagor, če lahko kot Marija rečeš »Zgodi se po tvoji volji«. Od tu veje iz Marije in Jožefa mir, od tu sprejetost vseh, ki so prišli k njim, od tu mir, ki ga svet tako zelo potrebuje. Mi pa bi se najraje bali biti v Bogu. Boga smo skoraj izrinili iz naše srede. Odrinemo ga z napuhom... Potem pa nas razjeda strah in nemir. Da ne bomo dovolj dobri, da se ne bomo pokazali v dovolj lepi luči… Kakšno grozno breme je, če moraš svojo revščino nositi brez misli, da te ima Bog rad. Kako hudo je če ne čutiš, da On vsak dan sprejema našo nemoč, da pozna naše slabosti in je za to, da bi nas teh spon rešil tudi umrl. Če smo odprti Božjemu načrtu potem je prostor za vse – za pastirje in modrece, ker Božja ljubezen zaobjema vse in vse sprejema. Hvala vsem, ki mi pomagate iskati in slediti Božjemu naročilu in vedno znova spoznavati kako neskončno nas ima Bog rad!