Jezus začne učiti

In začel jim je govoriti: »Danes se je to Pismo izpolnilo, kakor ste slišali.« Vsi so zanj pričevali, čudili so se besedam milosti, ki so prihajale iz njegovih ust, in govorili: »Ali ni to Jožefov sin?« On pa jim je rekel: »Seveda mi boste povedali ta pregovor: ›Zdravnik, ozdravi sebe.‹ Kar smo slišali, da se je zgodilo v Kafarnáumu, stôri tudi tukaj v domačem kraju.« In rekel je: »Resnično, povem vam: Nobenega preroka ne sprejmejo v domačem kraju. Resnico vam govorim: Veliko vdov je bilo v Izraelu v Elijevih dneh, ko se je nebo zaprlo za tri leta in šest mesecev in je nastala huda lakota v vsej deželi, toda Elija ni bil poslan k nobeni izmed njih razen k vdovi v Sarepto na Sidónskem. Tudi veliko gobavih je bilo v Izraelu v času preroka Elizeja, pa ni bil izmed njih očiščen nobeden razen Sirca Naamána.« Ko so to slišali, so vsi v shodnici pobesneli. Vstali so, ga vrgli iz mesta in odvedli na previs hriba, na katerem je bilo sezidano njihovo mesto, da bi ga pahnili v prepad. On pa je šel sredi med njimi in je hodil dalje. Lk 4,21-30

Bog vedno preseneča

Tokrat se nisem vprašal, zakaj nisem prerok v domačem kraju, ampak raje v čem je jedro problema, ki ga razkriva Jezusova trditev: »Nobenega preroka ne sprejmejo v domačem kraju.« Zakaj domačini tako težko sprejmejo Jezusa kot preroka, kot božjega sina? Kaj jih pri tem najbolj ovira? Ovira jih splošno sprejeta ugotovitev, da je Jezus Jožefov sin, da je sin čisto običajne žene Marije in navadnega tesarja Jožefa. Po človeški logiki iz te družine ne more priti kaj več kot to, kar vidijo v starših.

V teh človeških predstavah in v tej tako človeški logiki pozabljamo, da Bog vedno preseneča. Spomnimo se, kako je Bog reševal Izraelce na najbolj nenavadne načine. Jakobov sin Jožef, ki je bil prodan karavani trgovcev v Egipt, je bil nazadnje rešitelj Izraelskega ljudstva, ki mu je grozil propad zaradi hude lakote. Spomnimo se, da kako je Bog iz judovskega dečka Mojzesa, ki ga je mati položila v pleteno košaro in spustila po reki Nil, naredil osvoboditelja izkoriščanega ljudstva. Mož, ki ga je v rejništvo vzela faraonova žena, je postal voditelj Izraelskega naroda. Davida, preprostega pastirja, je Samuel izbral in mazilil za kralja, ki je pojem kraljevske moči in modrosti. Bog vedno preseneča!

Kljub temu, da je Bog vso starozavezno zgodovino gradil na presenečenjih, se judovsko ljudstvo ni ničesar naučilo. Hoče imeti preroka po svojih predstavah in po svojem okusu. Ne prenese presenečenja. A Bog ne neha presenečati. Za božjo mater je izbral preprosto kmečko dekle, odrešenik se je rodil v jaslih in živel kot tesarjev sin. Isti Bog, ki vedno preseneča, je za svoje oznanjevalce izbral preproste ribiče. Iz preganjalca Savla je naredil največjega misijonarja – Pavla. Tako Bog vedno znova preseneča! Hoja za njim je mogoča le, če se naučimo brati znamenja in jim slediti! Mogoča je le, če se poslovimo od svojih predstav in kalupov. Bog jih ne potrebuje in jih vedno presega, da bi bili polni življenja in svobode.

Da bi zmogli to naporno pot iskanja in srečevanja nam pošilja Svetega Duha. Brez njega ne znamo ne moliti, ne prositi, ne brati njegovih znamenj. Svetega Duha potrebujemo, če hočemo razumeti življenje, odnose, ljudi in dogodke okrog nas.

Prosimo danes Gospoda, da bi zmogli biti vedno odprti za njegova presenečenja. Prosimo ga, naj nam da svojega Duha, da ga bomo prepoznali v najbližjih in srečali v njih Njegovo preroško besedo. Prosimo ga, naj nam pomaga Njegovo besedo tudi uresničiti.