Mož z nečistim duhom
Prišli so v Kafarnáum. Takoj v soboto je šel v shodnico in učil. Strmeli so nad njegovim naukom, kajti učil jih je kakor nekdo, ki ima oblast, in ne kakor pismouki. V njihovi shodnici pa je bil prav tedaj človek z nečistim duhom in je zavpil: »Kaj imamo s teboj, Jezus Nazarečan? Si nas prišel pokončat? Vem, kdo si: Sveti, Božji.« Jezus pa mu je zapovedal: »Umolkni in pojdi iz njega!« Nečisti duh ga je stresel, zavpil z močnim glasom in šel iz njega. Vsi so se tako začudili, da so razpravljali med seboj: »Kaj je to? Nov nauk z oblastjo! Celo nečistim duhovom ukazuje in so mu pokorni.« In glas o njem se je takoj razširil po vsej okolici Galileje. Mr 1,21-28
Nauk z oblastjo
Kot za marsikakšen evangeljski odlomek bi tudi za tega najbrž najraje rekli: Ja, Jezus je bil enkraten. Kakšna moč, kako mogočen nastop. A mi smo le ljudje. Kaj hočemo!? Naše besede so pač v mejah naših zmožnosti, naše oznanjevanje prav tako, da ne govorimo o izganjanju. Nauk z oblastjo pač ne more biti naša vrlina. Pa je čisto res tako? O Jezusu so ljudje na glas razmišljali, da uči, kakor nekdo, ki ima oblast, še predno je izgnal hudega duha. Kaj jih je k temu nagibalo? Mar ni govoril o istih stvareh, kot pismouki. Saj je razlagal Božjo besedo in zgodovino odrešenja. V čem je bila njegova razlaga drugačna od razlage pismoukov? V čem je bil drugačen njegov nastop?
Poglejmo najprej njegovo razlago:
Nauk in življenje sta za Jezusa eno. Zanj je bilo vse, kar je Bog v zgodovini Izraelskega naroda sporočal, povezano z vsakdanjim življenjem. Ko je govoril o preteklosti, je govoril o svojih koreninah. To ni zgodovina, ki se je človek uči na pamet. To je zgodovina, iz katere rastemo in živimo. Božja beseda in zapovedi so življenjsko vodilo. To ni skupek moralnih načel za razpravljanje. Zapovedi so Jezusu pomenile življenje. Spolnjevati zapovedi pomeni Jezusu, biti zvest Očetu. Posebno težo njegovim besedam je dajala njegova jasna zavest, da je Bog Izraela tudi njegov Oče! Bog Izraela ni nek lik skrit v templju, ampak oseba s katero je tesno povezan. Sporočilo, ki ga je posredoval, je doživljal kot Očetov dar, najintimnejše sporočilo, ne kakršen koli nauk o svetu!
In kakšen je bil njegov nastop:
Jezusov nastop ni bil ne položaj, ne služba, ne oblast, ampak življenje! Ko je nastopil, je povedal, da ga je Oče poklical, da oznani Božje kraljestvo in ga v sebi uresniči. Jezusov nastop je bil preprosto njegovo življenje.
Jezus je živo verjel, da ga Oče pošilja, da izpriča resnico! Jezusov nastop ni bil v razmišljanju, kakšen bo izpadel, kaj bodo ljudje o njem rekli. Jezusa je pri nastopanju vodil odnos z Bogom. Izpričati je moral resnico, ki mu je dana od Očeta, vse ostalo je postransko, nepomembno.
In kje smo mi? Mar nismo poklicani, da vzamemo zares zgodovino odrešenja. Mar ni vsa zgodovina odrešenja tudi zgodovina našega odrešenja? In v tej zgodovini imam poseben prostor kot božji otrok, s svojim imenom. Če torej govorim o preteklosti, govorim z Božjo močjo, če jo gledam skozi zgodovino odrešenja. Ko gledam v prihodnost, govorim z Božjo močjo, če skušam uresničiti Božji načrt, načrt, ki ga ima Bog zame. In ko druge spodbujam, naj vzamejo za res življenje, mar nima ta beseda izredne oblasti? Kdo se more upirati logiki, ki izvira z Božjega delovanja, iz razodete Resnice?
Naša življenja, dragi bratje in sestre, dragi prijatelji, niso 'kar nekaj'. Naša življenja so del svete zgodovine, so del čudovitega Božjega načrta. Bog računa na vsakega od nas, da izpolni Očetovo voljo, da v sebi izriše čudovito podobo Božjega otroka. Vsakega od nas kliče, da drugemu oznani to čudovito sporočilo odrešenja. In ko vanj verujemo, je naša beseda trdna, jasna in se ji je težko upirati. To je nov nauk z oblastjo, nad katerim so se čudili Jezusovi sodobniki. Poskrbimo, da bodo tudi naše besede imele tako težo! Ker bodo prežete z življenjem, ki raste iz zavesti, da smo Božji otroci, ker bodo prežete z življenjem, ki je eno samo izpolnjevanje Očetove volje. Naj imajo pravo težo tudi naše spodbude, ker bodo vsak trenutek dejansko izganjanje hudega duha iz naše srede. Ko govorimo v Božjem duhu, ko iščemo Resnico, je hudi duh že na begu.
Govoriti, kakor nekdo, ki ima oblast, je torej naloga kristjana. To je naloga, ki izhaja iz zvestobe Bogu. Bodimo te dni še posebej pozorni, da bo naša beseda resnično nov nauk z oblastjo!
Zgled Simeona in Ane
Na svečnico stopata pred nas starček Simeon in prerokinja Ana, kot nalašč, da data zgled kristjana, ki živi in pričuje z naukom oblasti. Poglejmo njuno pot polnega življenja in močnega pričevanja.
Kako lepa pot za vsakega od nas posvečenega, poročenega ali samskega. Pot, ki ji nihče ne more iskreno ugovarjati. Pot neverjetne moči!