Prispodoba o soli in luči

»Vi ste sol zemlje. Če pa se sol pokvari, s čim naj se osoli? Ni za drugo, kakor da se vrže proč in jo ljudje pohodijo. Vi ste luč sveta. Mesto, ki stoji na gori, se ne more skriti. Svetilke tudi ne prižigajo in ne postavljajo pod mernik, temveč na podstavek, in sveti vsem, ki so v hiši. Takó naj vaša luč sveti pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih.« Mt 5,13-16

Komu sta namenjena luč in  sol?

Vi ste sol zemlje, vi ste luč sveta. Ob tej Jezusovi trditvi se mi pojavlja predvsem vprašanje: Komu je namenjena luč in komu sol? Eno je jasno, nikakor ne sama sebi. Luč ne sveti sebi in sol ne koristi sebi. Kakor je sol namenjena drugim in prav tako luč, tako tudi učinek ni namenjen soli in luči. Ne, Jezus pravi, ko bodo videli vašo luč in okušali vašo sol, bodo slavi vašega Očeta. Smo slišali: da bodo slavili Očeta, ne nas samih!

Vi ste sol zemlje, vi ste luč sveta. Sol daje okus, da so stvari dobre, luč osvetljuje stvari, da lahko živimo in delamo.

Vi ste sol zemlje! Ob tem se lahko vprašamo najprej ali naša življenja dajejo okus življenju drugega? Brez soli je hrana neužitna. Kako naj bi dajali okus življenju drugega? Če delam, kar mi paše, razmišljam, kar mi paše, govorim, kar mi paše, komu dajem okus? Da bi mogli dati okus življenju drugega, se moramo najprej vživeti v drugega in razmišljati, kaj potrebuje. Sol se ne sme ponujati v preobilju, ne z ozirom na njene želje po pomembnosti. Sol je okusna samo, če je po meri tiste snovi, ki jo soli. Pomislimo, ali je naše življenje po meri bližnjega ali ga živimo po lastni meri, preprosto po tem, kar nam paše?! Ali poznamo drugega? Hočemo vedeti, kaj potrebuje? Poznamo mero ali vsaj razmišljamo o njej in jo iščemo? Kakor kuhar pokuša hrano, tako moramo mi preverjati odnose. Ni lahko najti pravo mero soli, pravo mero angažiranja in pravo mero umika.

Pa še nekaj je pomembno pri soli. Ne solimo vsake hrane na začetku priprave. Nekatere solimo na sredi in tretje tik pred serviranjem. Kakor je pri hrani različno, kdaj se soli ali na začetku ali šele ko je pripravljena, je tudi z našimi odnosi. Včasih je potrebno pohiteti, drugič čakati. Včasih se pokvari brez soli na začetku, drugič pa če prehitevamo. Podobno kot je s hrano, podobno je z odnosi.

Vi ste luč sveta! Žarnico, ki ne sveti, vržemo v koš za smeti. Kdo hrani pokvarjene žarnice? Luč ne sveti sama sebi, ampak drugim. Luč ne sveti, da bi bila pomembna, temveč glede na potrebe. Kakor je s soljo, je tudi z lučjo: Ko je čas naj sveti, ko je dan močan, naj odstopi prostor soncu. Ni vprašanje, kako pomembna bi bila rada luč! Vprašanje je, koliko in kje je koristna. Pa še nekaj je pri luči pomembno. Včasih sveti na temnih krajih, kjer ne sveti nobena druga luč, drugič sveti skupaj z drugimi. Včasih je v velikem lestencu le droben delček, drugič je svetilka v roki posameznika, spet drugič v temnem kotu, kjer hodijo mnogi. Vse je pomembno, da le resnično koristi. In kdo odloča o tem? Ne luč sama, ampak tisti, ki ureja svet: On ki ga je tudi ustvaril!

Ali poznamo temine tega sveta? Poznamo potrebe po luči? Ali pripadamo občestvu, ki sveti in se zavedamo, da je v velikem lestencu pomembna prav vsaka lučka? Ali nam je odveč, če svetimo v na videz nepomembnem kotu, na temnem zakotnem stopnišču?

V luči tega odlomka se lahko danes ustavimo tudi pri 400 letnici karizme sv. Vincencija Pavelskega, katere začetek v Ljubljani danes slovesno obhajamo. Vincencij Pavelski je naš ustanovitelj, hkrati pa je tudi zavetnik krščanske dobrodelnosti. Kako se je začelo? Vincencij se je rodil 24. aprila 1581 v kraju Pouy v jugozahodni Franciji. Leta 1600 je bil posvečen v duhovnika in si je najprej želel predvsem dobrega položaja, kjer bi dobro zaslužil. Na francoskem podeželju je v tistem času živelo 90 % prebivalstva, vladala pa mu je duhovna in materialna revščina. Tudi s strani Cerkve je bil to pozabljen in nezanimiv svet.

Vincencij je bil kot 'družinski' duhovnik na posestvih De Gondi. Ko je leta 1617 v kraju Foleville pri njem neki kmet opravil dolgo življenjsko spoved, je spoznal, da bi se ta zagotovo pogubil, če spovedi ne bi opravil. Naslednjo nedeljo, 25. januarja 1617, je v folevillski cerkvi pridigal o nujnosti življenjske spovedi. Po nagovoru so verniki začeli množično pristopati k spovedi. Vincencij je moral zaradi velike množice na pomoč poklicati še druge duhovnike. To je bil dogodek, ki je Vincencija močno zaznamoval. V luči današnjega evangelija bi lahko rekli, da je začutil, kako pomembno je, da je luč, ki sveti v temi bližnjih. Ta dogodek je sam imel za ustanovni dan Misijonske družbe.

Druga pomembna izkušnja pa se je zgodila v kraju Chatillon, kamor je kot župnik prišel v želji, da bi se iz visokega sloja vrnil med revne kmete, od koder je sam tudi izhajal. Ko so mu istega leta 1617 v tej župniji sporočili, da je neka družina zbolela in nimajo nikogar, ki bi poskrbel zanje, je spodbudil vernike, naj jim nesejo hrane in storijo, kar je potrebno. Mnogo ljudi se je zvrstilo pri tej družini, tako da so imeli vsega v izobilju. To je Vincencija navdihnilo misel, da bi ustanovil družbo, ki bi skrbela za strežbo ubogim. V duhu današnjega evangelija lahko rečemo, da Vincencij začutil, kako je mogoče biti sol zemlje, prinesti poln okus življenju, ko ne živiš več zase, ampak za druge.

Dvoje je torej pred nami: sol zemlje in luč sveta. Bodimo sol in luč v materialni in duhovni revščini tega sveta.