Jezus jih veliko ozdravi
Ko so prišli iz shodnice, so se z Jakobom in Janezom takoj napotili v Simonovo in Andrejevo hišo. Simonova tašča je ležala, ker je bila vročična, in brž so mu povedali o njej. Pristopil je, jo prijel za roko in jo vzdignil. Vročica jo je pustila in ona jim je stregla. Ko pa se je zvečerilo in je sonce zašlo, so prinašali k njemu vse bolnike in obsedene. Vse mesto se je zbralo pred vrati. In ozdravil je veliko bolnikov z različnimi boleznimi in izgnal veliko demonov, ki pa jim ni dovolil govoriti, ker so ga poznali.
Jezus potuje in uči
Navsezgodaj, ko je bilo še čisto temno, je vstal, se odpravil ven na samoten kraj in tam molil. Simon in njegovi tovariši so mu sledili. Ko so ga našli, so mu rekli: »Vsi te iščejo.« Rekel jim je: »Pojdimo drugam, v bližnja naselja, da bom tudi tam oznanjal, kajti za to sem prišel.« In prihajal je v njihove shodnice, oznanjal po vsej Galileji in izganjal demone. Mr 1,,29-39
»Vgrajujte se kot živi kamni!«
Dragi bratje in sestre! Lansko pastirsko pismo za postni čas je bilo namenjeno skrbi za revne in pomoči potrebne, letošnje pa je namenjeno vlogi laikov v Cerkvi. V prvem delu pisma bomo govorili o dostojanstvu laikov in njihovem poslanstvu v družini in družbi, v drugem delu pa o poslanstvu laikov v župniji in v življenju Cerkve.
Beseda laik izhaja iz grške besede laikos, ta pa iz besede laos, ki pomeni ljudstvo. V Cerkvi uporabljamo besedo laik, da z njo označimo večino vernikov in vernic. Če povemo v številkah: v katoliško Cerkev spada milijarda in dvesto milijonov ljudi. Od milijarde in dvesto milijonov je dobrih štiristo tisoč škofov in duhovnikov, vsi drugi so laiki. Že te številke nam povedo, kako napak je govoriti o Cerkvi kot o nekakšni organizaciji škofov, duhovnikov in redovnikov. Cerkev ni v lasti papeža, škofov in duhovnikov-klerikov. Cerkev je sveto Božje ljudstvo. Cerkev smo vsi enako, laiki in kleriki. Vsi smo Cerkev. Tak je nauk Svetega pisma pa tudi nauk 2. Vatikanskega cerkvenega zbora (prim. C 9–17).
Vsi smo enako poklicani k svetosti, vendar ne vsi na isti način. Cerkev smo vsi, a vsak izmed nas ima svojo karizmo ali službo. Med službo duhovnikov in službo laikov ne gre samo za nekaj razlik, posvečeno duhovništvo se bistveno razlikuje od laikata. Tega, kar dela duhovnik, ne more delati laik. Karizma in služba škofov in duhovnikov je podeljevanje zakramentov ter vodenje in poučevanje njim zaupanega ljudstva. Karizma in služba laikov pa je graditev svojih skupnosti, v prvi vrsti družine, ter pričevanje v svetu (prim. C 31). Te razlike pa nikakor ne pomenijo, da je duhovnik več vreden od laika ali laik manj vreden od duhovnika. Vse karizme in službe namreč izvirajo iz sv. krsta. S krstom smo vsi deležni Kristusove duhovniške, preroške in kraljevske službe.
Cerkev je po 2. vatikanskem cerkvenem zboru razmišljanje o laikih izredno poglobila. Vrh je to razmišljanje doseglo v apostolski spodbudi sv. papeža Janeza Pavla II. O poklicanosti in poslanstvu laikov v Cerkvi in svetu (1988). Zdi pa se, da se kar naprej ponavljajo nekatere zmotne predstave o laikih v Cerkvi ter o odnosu med laiki in duhovniki. Da moramo na tem področju narediti korake naprej, pogosto opozarja tudi papež Frančišek.
»Laik naj bo laik!« poudarja papež. To pomeni, da morajo verni laiki samozavestno in pogumno živeti svoje poslanstvo, ki je drugačno od poslanstva duhovnikov in redovnikov. Tega poslanstva ne opravljajo najprej na župnijskem dvorišču, pač pa doma in v svetu. Nekateri laiki radi kritizirajo, da imajo duhovniki preveč stvari v rokah in o vsem odločajo sami, po drugi strani pa se takšnega stanja po tihem veselijo, ker je tako bolj udobno zanje. Žal ni malo laikov, ki na duhovnike prelagajo pravzaprav vse, kar je povezano z vero. Poznamo krščanske starše, ki se skoraj nič ne potrudijo za versko vzgojo svojih otrok. Čakajo, da otrok začne hoditi k verouku, nato pa pričakujejo od duhovnika, da jih bo versko vzgajal namesto njih.
Vaše prvo poslanstvo, dragi verni laiki, je dom, družina, rodbina, prijateljske in sosedske vezi. Tu morate oznanjati in živeti Kristusov evangelij ter graditi mala krščanska občestva. Prvo takšno občestvo je seveda vaša družina. Njej morate nameniti posebej veliko pozornosti. V službi in župniji lahko na vaše mesto vskoči tudi kdo drug, v družini pa ste absolutno nenadomestljivi. Vse bolj spoznavamo, da od družinskega življenja ni odvisna samo človekova osebna sreča ali nesreča, temveč je od usode družine enako odvisna tudi prihodnja usoda človeštva in Cerkve.
Poslanstvu v ožjih rodbinskih in prijateljskih krogih sledi vaše poslanstvo v širši družbi: na delovnem mestu, v domači ulici ali vasi, v društvih in klubih, na odgovornih položajih v gospodarstvu, kulturi in politiki. To so okolja, ki so do krščanske vere pogosto brezbrižna ali neprijazna. Morda vas taka okolja navdajajo s strahom in sprožajo v vas marsikakšno zavoro.
To plašnost v širšem družbenem okolju bi morali katoliški laiki končno preseči. Kdo bo tam zunaj v svetu oznanjal evangelij, če ne vi – laiki! Duhovnikova beseda največkrat seže od prižnice do cerkvenih vrat, od cerkvenih vrat naprej, tja v širni svet, pa sežeta vaša beseda in zgled. Tam zunaj bodite ‘vselej vsakomur pripravljeni odgovoriti, če vas vpraša za razlog upanja, ki je v vas’ (1 Pt 3,15). Tam ste sol zemlje in luč sveta (prim. Mt 5,13–16).
S to spodbudo za sproščeno in pogumno pričevanje doma in v svetu vas, dragi bratje in sestre laiki, prisrčno pozdravljamo in kličemo na vas Božji blagoslov.
Vaši škofje
Tole je pismo naših škofov.
Ko sem se ob njem zamislil, mi prihaja na misel, da gre mogoče za problem pubertete v Cerkvi na Slovenskem. Predstavljam si konflikt med očetom in hčerko. Hčerki rastejo krila, oče je vse bolj ogrožen in prepričan je, da mora vzeti stvari v svoje roke. Izkoristi prvo priliko in ji pove, da je še vedno on oče in da je ona še vedno samo hči. "V naši hiši se bomo še vedno držali pravil, ki sem jih postavil," ji pravi :"sicer bo vse vzel vrag". Hčerka skuša razložiti, da ne more delovati kot majhna punčka, da bi rada prispevala tudi kakšno svojo idejo, a oče v svoji ogroženosti postavlja meje. Prepričan je, da bo le tako lahko ohranil normalno stanje v hiši. Hčerka obupa nad vsakim poskusom dialoga in zato takoj ko se pokaže priložnost najde drugega 'očeta', v fantu, ki jo ima 'neskončno' rad. No, kako se zgodba razplete, si lahko naslikate sami, jaz pa se vrnem k naši Cerkvi.
Vsekakor ne čutim potrebe, da bi kot 'klerik' dopovedoval laikom, kje so meje in kje je njihovo mesto in delo. Prepričan sem, da je dialog med nami veliko bolj potreben, kot pa postavljanje meja. Ne bojim se, da bi ne smel maševati in da bi delitev zakramentov prevzeli laiki. Vedno pa mi je težko, če med nami ni dialoga, ni stika, ki bi dal naši veri pravo rodovitnost. Pogosto se počutim kot samotni jezdec, ki hodi mimo požganih vasi in zaprtih cerkva. Ljudje bežijo iz Cerkve, ker v njej ne najdejo sprejetosti, doma, spodbude itd. in se v upanju naslanjajo na najrazličnejše nadomestne očete.
Ne skrbi me, kaj se bo zgodilo za cerkvenimi vrati, če bom nagovoril vernike znotraj cerkve. Kako naj otrok ustvarja drugačne odnose v družbi, če doma ni doživljal topline, ljubezni, dialoga. Žal so odnosi v Cerkvi daleč od idealov, s katerimi bi lahko laiki veselo odšli oznanjat Kristusa. In kdo je za to odgovoren? No, saj je jasno: Naša hči se obnaša nemogoče! ...
Z vsemi, ki berete te strani, bi rad prosil Nebeškega Očeta, da nam pomaga pri ustvarjanju pristnega dialoga med vsemi člani Cerkve, da bi ustvarjali živa občestva v Svetem Duhu in gradili živo Cerkev. Cerkev, kjer bo vsak sprejet in ljubljen, kjer bo vsakdo verjel, da je lepo, ker ima dom in dobrega Očeta.