O postavi
»Ne mislite, da sem prišel razvezat postavo ali preroke; ne razvezat, temveč dopolnit sem jih prišel. Resnično, povem vam: Dokler ne preideta nebo in zemlja, ne bo prešla niti ena črka ali ena črtica postave, dokler se vse ne zgodi. Kdor bo torej kršil eno od teh, pa čeprav najmanjših zapovedi in bo tako ljudi učil, bo najmanjši v nebeškem kraljestvu. Kdor pa jih bo izpolnjeval in učil, bo imenovan velik v nebeškem kraljestvu. Kajti povem vam: Če vaša pravičnost ne bo večja kakor pravičnost pismoukov in farizejev, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo.«
O jezi
»Slišali ste, da je bilo starim rečeno: Ne ubijaj! Kdor pa ubije, bo kriv pred sodbo. Jaz pa vam pravim: Vsak, kdor se jezi na svojega brata, bo kriv pred sodbo. Kdor pa reče bratu ›raká‹, bo kriv pred vélikim zborom; in kdor mu reče ›norec‹, bo kriv in obsojen na peklensko dolino ognja! Če torej prineseš svoj dar k oltarju in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj proti tebi, pústi dar tam pred oltarjem, pojdi in se najprej spravi z bratom, potem pa pridi in daruj svoj dar. Spravi se hitro s svojim nasprotnikom, dokler si z njim še na poti, da te nasprotnik ne izroči sodniku, sodnik pa pazniku in te ne vržejo v ječo. Resnično, povem ti: Ne prideš od tam, dokler ne plačaš vse do zadnjega novčiča.«
O prešuštvu
»Slišali ste, da je bilo rečeno: Ne prešuštvuj! Jaz pa vam pravim: Kdor koli gleda žensko, da jo poželi, je v srcu že prešuštvoval z njo. Če te desno oko pohujšuje, ga iztakni in vrzi od sebe; kajti bolje je zate, da izgubiš en del telesa, kakor da bi bilo célo tvoje telo vrženo v peklensko dolino. In če te desna roka pohujšuje, jo odsekaj in vrzi od sebe, kajti bolje je zate, da izgubiš en del telesa, kakor da bi célo tvoje telo prišlo v peklensko dolino.«
O ločitvi
»Rečeno je bilo: Kdor se loči od svoje žene, naj ji dá ločitveni list. Jaz pa vam pravim: Kdor se loči od svoje žene, razen če se zaradi nečistovanja, povzroči, da ona prešuštvuje. In kdor se z ločeno oženi, prešuštvuje.«
O prisegi
»Dalje ste slišali, da je bilo starim rečeno: Ne prisegaj po krivem; izpolni pa Gospodu svoje prisege! Jaz pa vam pravim: Sploh ne prisegajte! Ne pri nebu, ker je Božji prestol, ne pri zemlji, ker je podnožje njegovih nog, ne pri Jeruzalemu, ker je mesto vélikega kralja. Tudi pri svoji glavi ne prisegaj, ker niti enega lasu ne moreš narediti belega ali črnega. Vaš govor naj bo ›da‹, ›da‹, ›ne‹, ›ne‹; kar je več kot to, je od hudega.« Mt 5,17-37
Če vaša pravičnost … !?
Ob današnjem evangeliju se lahko le zgrozimo. Lahko si rečemo, po starozavezni logiki bi še nekako prišli skozi ozka vrata nebes, a z Jezusovimi zahtevami propademo na celi črti.
- · Ubili najbrž nismo nikogar, a da ne bi rekli kake ostre in tudi neprimerne bližnjemu!
- · Prešuštvovali mogoče nismo, to bi še šlo, a da bi nas oko nikdar ne pohujševalo?! Bi morali biti najbrž že vsi slepi, kar nas je tule!?
- · Starim je bilo rečeno: Ne prisegaj! To bi še šlo. A kaj, ko naš govor še zdaleč ni v celoti DA ali NE, ko smo tolikokrat že kaj obljubili, pa ne storili.
Nas hoče Jezus res zastrašiti, da ne bomo prišli v nebeško kraljestvo? Ali hoče dodati množici pravil le še nekaj novih? V čem je težava postave in izpolnjevanje zapovedi in o kakšni pravičnosti Jezus govori?
Jezus je videl farizeje in pismouke, ki so podobno kot mi danes, elegantno opravičevali svoje življenje ob zapovedih postave. Ubili nismo nikogar, so si rekli. A stiskali so svoje bližnje, jih poniževali in izkoriščali. Na sicer zelo eleganten način, pa vendar. Prešuštvovali mogoče niso, a iznašli so način, kako se lahko žene znebijo, jo obtožijo prešuštvovanja in najdejo razlog za ločitev. Prisegali sicer niso, a njihove besede so bile kakor veter, ki piha vedno iz druge strani, vedno v pravo smer.
To ni to, je hotel reči Jezus. Temu pa ne dodaja množico novih zapovedi, ampak globlji pogled na pravičnost. Pred oči mi prihajata dva dogodka v Novi zavezi, kjer je pravičnost posebej izpostavljena.
»Njen mož Jožef je bil pravičen in Marije ni hotel osramotiti, zato je sklenil, da jo bo skrivaj odslovil. (Mt 1,19).« Po postavi bi jo moral kamnati, a čutil je, da to ni prav. Iskal je višjo pravičnost in v tem se mu prikaže Gospodov angel in mu sporoči, prav to, kar išče: Božjo pravičnost. Ko se angel umakne, Jožef izpolni Božjo pravičnost, tj. Božjo voljo, ki jo je vedno iskal! Jožef tako ne izpolni tega, kar mu veleva postava. Na nek način postavo krši, izpolni pa tisto, kar od njega pričakuje Bog, tisto, kar je v skladu z Božjim načrtom.
Drugi primer pravičnosti lahko najdemo v Jezusovem krstu. Jezus je odgovoril Janezu Krstniku in mu dejal: »Pústi zdaj, kajti spodobi se nama, da tako izpolniva vso pravičnost.« (Mt 3,15) Kakšno pravičnost izpolnita Janez in Jezus? Jezus ni grešil in ne potrebuje krsta spreobrnjenja. Čisto po pravici, krsta ne potrebuje. V luči naše logike sploh ne. Pa vendar. Jezus hoče izpolniti vse, kar je zanj pripravil Oče, Bog. Vsa pravičnost je skrita v Božjem načrtu, ki ga je Bog pripravil vsakemu. Tako Jezus naredi več, kot mu veleva postava.
Torej je pravičnost, o kateri Jezus govori, temelj pravega izpolnjevanja postave. Mogoče jo je primerjati prometnim znakom. Prav je, da jih upoštevamo, a rešilec v nevarnosti vozi celo skozi rdečo luč. Navsezadnje pa ni najpomembnejše, ali smo kršili kakšen predpis ali ne, pomembnejše je, ali so naše poti prave. Radi se opravičujemo s pravičnostjo, a ne pomislimo, da ta pogosto služi le nam samim. Višja pravičnost, o kateri govori Jezus, služi izpolnjevanju Božje volje.
Če pogledamo v tej luči na današnji evangelij, nam bo najbrž bolj jasno, kaj od nas pričakuje. Ne zadošča oziranje na predpise, ne želi niti dodati novih. Bog želi, da se popolnoma predamo njegovi logiki, ki nas popolnoma presega. A vendar je naše odrešenje mogoče le znotraj te, seveda pa vedno v Božjih rokah.
Božji načrt ne dopušča človeških špekulacij. Otročje je misliti, da bomo Boga prinesli okrog s svojimi izgovori. Tudi s svojimi poskusi, da bi bili popolni, ga ne moremo prepričati. Najbolje bo, da se vedno držimo Jezusove spodbude: Ko naredite vse, kar vam je bilo ukazano, govorite: ›Nekoristni služabniki smo; naredili smo, kar smo bili dolžni narediti.‹« (Lk 17,10)
Pridiga me napotuje na Božjo voljo, iskanje in izpolnitev. Tudi sam Jožef je poznal Postavo, in ker je bila nepravična, jo je sklenil ne-izpolniti. Pa ne tako, kakor je kasneje ravnal, po angelovem napotku, temveč po "svoje".
Po "svoje" bi jo odslovil, naskrivaj. Ne znam si odgovoriti na vprašanje, kaj so takrat otroci odslovljenih mater morali doživljati od rojstva do smrti, z njihovimi materami vred. Izgleda, da je pa bil moški potem prost in je mirno izbiral med neoddanimi ženami. Huda krivica, gledano z današnjimi očmi.
Pa je ni odslovil, ker ga je obiskal angel z naročilom z Božjo voljo zanj.
Zame je še najbolje ravnati po Lukovem napotku glede Jezusove vzpodbude:
"Ko naredite vse, kar vam je bilo ukazano, govorite: ›Nekoristni služabniki smo; naredili smo, kar smo bili dolžni narediti."
A za tako ravnanje potrebujem Njegovo voljo zame.
Gospod, prosim te, da mi jo pokažeš, saj danes ostajam "pri svojem"! Tu sem domača, počutim se varno. Pa še Petra prosim za kompas, da ohranim smer. Občutek imam, kot da me lahko odpihne in sploh ne bom vedela, kam. Pa še vse druge, če opazite kaj nenavadnega, prosim za opozorilo.