Najprej mi pri tem evangeliju pade na pamet vprašanje: ali Jezus ni že prej ugotovil, da ga gobavec izsiljuje (preden ga je ozdravil)? Si mislim, da ga je imel namen ozdraviti v vsakem primeru, zdi se mi pa čudno, da Jezus, ki je Bog in ki vse ve tega ne bi pogruntal... Mogoče sem kaj izpustila?

Pri izsiljevanju se pa včasih žal kar najdem... Izsiljujem, ker me nekaj zaboli in očitno hočem drugemu "vrnit" bolečino. In točno vem, da ga bom prizadela, da je popolnoma nepotrebno, ampak mi včasih kar ne uspe se zadržat. Seveda mi je takoj, ko izustim "izsiljevalne besede", žal. Se počutim kot otrok ali najstnica, ki izsiljuje svoje starše...

Priznam, da še zdaleč nisem videla izsiljevanja v gobavčevem ravnanju, temveč le veliko navdušenje nad ozdravljenjem, ki je še več ljudem prineslo veselo oznanilo, da je med njimi Jezus, ki jih more ozdraviti. Motilo me pa je, da ni tako, kakor je želel Jezus. Pa nisem vedela, kam s tem in zakaj je to sploh omenjeno, če iz tega nič ne izhaja. Če bi Jezus, na primer, rekel: " Ni me poslušal, tudi drugi njega ne bodo poslušali" ali pa: "Kdor ne da daru, ne uživa miru", bi nekako to gobavčevo neposlušnost uspela umestiti v sicer popolno besedilo Svetega Pisma.

Peter, hvala ti, ker si mi tako jasno pokazal, kaj je izsiljevanje. In kar je pač potrebno ustaviti. Ali se vsaj zoperstaviti. Se mi pa na hitro dozdeva, da so odnosi med nami večinoma na takih "izsiljenih" podlagah, žal. Čisto preprosto, že splošno sprejeto medsosedsko obnašanje: prideš na obisk in, če ne poješ tistega, kar so postavili predte, so užaljeni, da niso dobro pripravili in sploh ne znajo sprejeti, da ti nisi lačen. In ti izpadeš neprijazen. Sploh se nismo navajeni poslušat, kaj sploh drugi potrebuje.

Kaj pa do Boga? Odkar sem se vrnila v Očetovo hišo, ga kar naprej nekaj prosim in, ko me usliši, ne napnem ušes, da bi slišala Njegovo željo. Nekaj že naredim, bolj po svoji želji, kakor po Njegovi. Tilen mi je lepo rekel, ko sem prišla pred petimi leti v DC z nekaj uporabnimi predmeti iz prodane hiše: "Gospa, a ste malo pospravili?"

In spet se obrnem Nanj in moledujem, moledujem...

Gospod, daj, da ne odajam od sebe le tistega, kar mi preostaja potem, ko sem poskrbela zase, temveč naj bo vse moje ravnanje namenjeno Tebi. Naj pri tem vidim potrebe vsakega, s katerim bom gradila Tvoje kraljestvo.

Agnes, pozdravljeni!

Mogoče samo beseda o Jezusovem spoznanju, ker je Božji sin. Naše predstave, da je Jezus kot Bog vse vedel in zmogel, so nekoliko poenostavljene in verjetno dostikrat tudi zgrešene. To kvari tudi razumevanje Njegovih dejanj.

Jezus je bil scela človek! Tako je tudi v spoznanju rastel. O tem nam govori dogodek iz njegove mladostne dobe. Kot dvanajstletni deček je v templju povedal, da mora biti v tem, kar je njegovega Očeta. Mati Marija je vse besede ohranila in jih premišljevala v svojem srcu. Jezus pa je napredoval v modrosti, rasti in milosti pri Bogu in pri ljudeh.

Če je rastel v modrosti in milosti, potem ne vemo, kje se je to začelo, pri kakšnem spoznanju in kje se je končalo. Če glede smrti ni vedel, kaj je ravno Očetova volja (Oče, če je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene, vendar ne moja, ampak tvoja volja naj se zgodi), lahko predvidevamo, da je bil v veliki meri ves čas potopljen v polnost človeške narave. V vsem enak, razen v grehu. Torej v neki meri enak tudi v nepopolnem prepoznavanju. Lahko predvidevamo, da je bilo njegovo prepoznavanje v polnosti človeško, to pomeni: maksimalno prodorno, kar lahko opazimo pri mnogih svetnikih skozi stoletja. Izredna globina je torej še vedno človeška, je pa to božji dar človeku (kot vse, po čemer smo podobni Bogu).

V tej smeri je, kolikor se spomnil razmišljal Ignacio Larranaga in gotovo še kdo. Ta pogled nam dejansko še lepše prikaže Jezusovo človeško veličino in nakazuje tudi izredno visoko zastavljen cilj vsakemu izmed nas.

Čemu bi lahko pripisali Jezusovo pomoto, da je ozdravil človeka, ki ga je 'vrgel na finto'. Hipni slabosti (ki ni greh!!!), da je bila njegova želja po pomoči večja od realne sposobnosti človeka, ki ga je prosil za pomoč, da to pomoč vredno sprejme.

To želim poniditi predvsem kot osvetlitev, ne pa kot absolutno trditev!

Lep pozdrav!

peter

Pozdrav!

Ko sem jaz poslušala pridigo, je tudi mene prešinilo prav to, kar omenjaš ti Agnes - če je Jezus Božji sin, zakaj ni vedel, da ga je gobavec prinesel okrog že na samem začetku. Se mi je pa vedno zdel ta evangelij zanimiv v tem, zakaj je Jezus gobavcu jezno rekel, naj nikomur ne pove, da ga je on ozdravil. Razlaga, ki nam jo daješ Peter, se mi zdi pravzaprav logična - tako glede izsiljevanja, kot glede tega, da Jezus vsega ni vedel in da je bila njegova želja po ozdravljanju večja, kot jo je ta gobavec sploh mogel nositi.

Tudi sama se moram večkrat ustaviti v tem, da pomislim, kaj pravzaprav prosim in kdaj izsiljujem nekaj, česar sploh ne potrebujem. Zdi se mi ključno to, da ko prosimo, res prosimo iskreno in da za darove znamo biti hvaležni.

Gospod, pomagaj nam, da bi znali biti iskreni in majhni v vsem, kar nam daješ.

Živijo!

Tudi meni je težko sprejti ali verjeti dejstvu, da je bil tudi Jezus scela človek. Ko mi je kaj težko narediti pa iščem zgled v Jezusu, si večkrat mislim, da je bilo njemu pač lahko, saj je bil Božji Sin. Kot bi imel direktno povezavo z nebesi in bi ves čas, ko je bil na Zemlji, hodil nekoliko privdignjeno nad vsemi. Zelo težko si priznam, da je trpel in čutil, tako kot trpim in čutim sama.

Se pa zavedam, kako bistveno je zame verovati, da je bil Jezus scela človek. Šele v tej veri lahko Jezusa "vzamem" kot prijatelja in ne nekoga, ki je sicer v zgodovini obstajal, mu je bilo pa lažje kot meni.V tej veri se lahko namreč približujem idealom, ki jih je Jezus kot človek živel. So namreč visoki in velikokrat nedosegljivi, jih je pa živel nekdo, ki ni le vsemogočno bitje, ampak tudi človek, tako kot jaz. In nad takimi ideali ni za obupat, ampak se jih veseliti.

Oj,

Meni je tudi poleg navdušenja nad ozdravljenjem ostajalo to, da ozdravljeni ni ubogal in nisem vedu kaj bi s tem. Zdaj mi je bolj logično. Mi je pa to težko sprejet.

Hvala Peter, da si nam razjasnil kako lahko pokažemo hvaležnost!

Gospod, pomagaj nam, da se v trudu za spoštovanje temeljnih pravil življenja po teh 3 točkah, ne bom(o) izgubil(i).

Večkrat poskušam izsiliti pozornost, želim da bi me drugi opazili, videli moj trud, me pohvalili, mi pomagali če ne zmorem. Narobe je, ker to izsiljujem, namesto, da bi o svojih željah odkrito spregovorila in enostavno v ponižnosti prosila za pomoč. Namesto tega pa robantim, jamram in na glas vzdihujem, da bi vendarle mož opazil, kako mi je hudo in bi potem naredil tisto, kar je v moji glavi. Bedarija.

Pridiga me spodbuja, da bom skušala biti bolj pozorna glede izsiljevanja in prepoznavati, kdaj se ga poslužujem ter se mu upirati. Namesto tega pa bom skušala biti bolj hvaležna možu, bližnjim, Bogu. Hvala za spodbudo!

Sama se večkrat v izsiljevanju znajdem v tem, da želim od bližnjega izsiliti potrditev na ta način, da se sama sebi smilim (kako sem uboga, kako sem to, kako sem ono,...)in v istem dihu pa že izsiljujem, da bi mi bližnji rekel Tjaša, dobra si,....Vedno znova, ko pride do tega si skušam dopovedati, da mi tega ni treba početi in da lahko naglas povem, da si želim potrditve.

Gospod, hvala ti za milost, da se lahko tega zavedam in se temu odpovedujem.