Kristus naroča ljubiti sovražnike
Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: »Slišali ste, da je bilo rečeno: ›Oko za oko in zob za zob.‹ Jaz pa vam pravim: Ne upirajte se hudobnežu, ampak če te kdo udari po desnem licu, mu nastavi še levo. In če se hoče kdo pravdati s teboj in ti vzeti obleko, mu pusti še plašč. In če te kdo sili eno miljo daleč, pojdi z njim dve. Če te kdo prosi, mu daj, in če si hoče kaj sposoditi od tebe, mu ne pokaži hrbta.
Slišali ste, da je bilo rečeno: ›Ljubi svojega bližnjega in sovraži svojega sovražnika.‹ Jaz pa vam pravim: Ljubíte svoje sovražnike in molíte za tiste, ki vas preganjajo, da boste otroci svojega Očeta, ki je v nebesih. On namreč daje svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim. Če namreč ljubite tiste, ki ljubijo vas, kakšno plačilo vas čaka? Mar tega ne delajo tudi cestninarji? In če pozdravljate le svoje brate, kaj delate posebnega? Mar tega ne delajo tudi pogani? Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče.« (Mt 5,38-48)
II.
Domoljubje
Drugi del pastirskega pisma:
Prejšnjo nedeljo smo vam želeli položiti na srce odgovornost za celotno stanje v širši skupnosti našega naroda in države. V današnjem evangeliju pa Jezus zahteva, da iz svoje ljubezni in dobrohotnosti ne izključujemo nikogar, celo sovražnikov ne. To nas spet opozarja, kako pogubno je vsako izključevanje drugih, ker niso »naši«. Država uničuje sebe, če nekatere državljane izključuje iz sodelovanja za skupno dobro.
Z izrazom »skupno dobro« mislimo na vse ugodne pogoje, ki jih potrebujemo, da razvijamo sposobnosti ter postajamo vedno bolj srečni in izpopolnjeni ljudje. Skupno dobro ne pomeni, da nam država »na krožniku« prinaša čim več ugodnosti. To bi ne bilo »dobro«. Država nam samo pomaga, da si lažje pomagamo sami; da postanemo ustvarjalni, iznajdljivi in delavni, kajti k naši sreči sodi tudi to, da smo lahko sami svoje sreče kovač. Skupno dobro zato ni samo materialni »standard«, ampak tudi kakovost naših odnosov, pravična pravna ureditev in varnost, vzgoja novih rodov, ki nam zagotavljajo prihodnost, ter duhovna omika, vera in kreposti, ki osmišljajo naše življenje. Za to skupno dobro smo odgovorni.
Odgovornost za skupno dobro je del našega domoljubja. Z izrazom domoljubje označujemo dejavno ljubezen do domovine. To ni samo čustvena navezanost na našo preteklost in njena izročila. Sicer je lepo, če radi prepevamo narodne pesmi, obiskujemo lepote naše dežele in se ponosno trkamo na prsi zaradi vsega, s čimer se kot državljani Slovenije lahko pohvalimo. A to še zdaleč ni dovolj, saj domoljubje zahteva veliko več.
Najprej moramo zavrniti očitek nacionalizma. O nacionalizmu lahko govorimo le, če kdo ošabno in podcenjevalno prezira pripadnike drugih narodov, česar pa domoljuben človek ne dela. Še manj smemo blatiti domoljubje kot fašizem. Pravico imamo, da terjamo spoštovanje zase in za svoj narod, in dolžnost, da to, kar pričakujemo, da drugi storijo nam, storimo tudi mi drugim (prim. Mt 7,12). Domoljubna čustva so častna, in kdor ne spoštuje sebe in svojega naroda, tudi drugih ne bo znal prav spoštovati.
Domoljubje ni nič drugega kakor povsem upravičena in potrebna narodna zavest, ko vemo, kdo smo, od kod prihajamo in kaj moramo tudi v prihodnosti biti in ostati. Zrel človek se veseli svojega življenja, je ponosen in vzravnan, sebe sprejema in pričakuje, da ga sprejemajo in spoštujejo drugi. K tej spoštovanja vredni vrednoti spada tudi njegova vera. Enako velja za njegovo pripadnost narodu in državi, katere državljan je. Ne samo da to pričakovanje nikakor ni pretirano, ampak je celo nujno potrebno, da v zdravi narodni samozavesti in ponosu vzgajamo tudi mlade rodove.
Posebno pa se domoljubje nanaša na lastno kulturo. Z besedo »kultura« ne mislimo samo na umetniško ustvarjalnost, ampak na vse duhovne značilnosti, zaradi katerih smo to, kar smo, in so torej bistvene za našo identiteto. Brez identitete je človek razklana osebnost, zato brez nje ni nihče, kdor je zrela osebnost. Gre samo za to, ali bomo ohranili identiteto, ki nam je bila položena v zibelko, ali pa se bomo prelevili v nekaj drugega, pravzaprav v ponaredek nekoga drugega, ki pa bo vedno ostal samo – ponaredek.
Kultura se začne z materinščino, ki zato zasluži naše spoštovanje in skrbno rabo. Nadalje sodi k temu vse, kar je bilo značilno in dragoceno za naše prednike in kar so požrtvovalno zgradili, gojili in negovali. Za večino naših prednikov je k temu spadala tudi katoliška vera s svojimi praznovanji, bogoslužjem in številnimi cerkvami, ne nazadnje pa tudi naša lepa narava, na katero smo upravičeno ponosni.
Ko je papež sv. Janez Pavel II. leta 1980 v Parizu obiskal sedež Organizacije združenih narodov za kulturo UNESCO, je močno poudaril pomen narodne kulture. S ponosom je pokazal na zgled svojih poljskih rojakov, ko je članom skupščine rekel: »Sem sin naroda, ki je v zgodovini zelo veliko prestal. Njegovi sosedje so ga večkrat obsodili na smrt, pa je kljub temu preživel in ostal zvest sebi. Ohranil je svojo identiteto in je kljub tujim delitvam in zasedbam ohranil svojo narodno suverenost. Pri tem se ni opiral na izvore fizične moči, ampak samo na svojo kulturo. Ta kultura se je v tem primeru izkazala za večjo moč kot vse druge moči. Kar tu govorim v zvezi s pravico, ki jo ima narod do osnove svoje kulture in njene prihodnosti, torej ni odmev kakega »nacionalizma«, temveč gre vedno za trdno prvino človeškega izkustva. Če bi bil ta poljski papež Slovenec, bi lahko izrekel iste besede, saj se moramo tudi mi za svoj obstoj zahvaliti svoji kulturi. Domoljubje nam torej narekuje odgovornost za kulturno identiteto, kar je toliko lažje, odkar imamo svojo suvereno državo.
Pravo domoljubje je nujno potrebno za naš obstoj. Obstali bomo, če bomo še naprej spoštovali in uresničevali vse tiste vrednote, ki so jih spoštovali naši predniki, in s tem najbolj prepričljivo dokazali, da to ohranja narod pri življenju.
Najprej gre za življenje v resnici in pristnosti, v zvestobi obči človeški naravi, ki določa, da smo eni moški in drugi ženske, zato na različnosti in zakonski zvezi oblikujemo zdravo in rodovitno družinsko življenje, ljubezen do otrok brez razvajanja in budno skrb za njihovo dobro vzgojo. Starši se ne morejo odreči odgovornosti zanjo. Jamči jim jo celo ustava. Sveti staršev po šolah obstajajo prav zato, da lahko spremljajo, kako šola vzgaja njihove otroke, saj oni ostajajo prvi vzgojitelji in imajo pravico, da šola spoštuje njihovo vzgojo v veri in morali. To lahko včasih zahteva nekaj poguma in odločnosti, a v tem življenju ne gre nobena stvar zlahka. Tudi tukaj lahko rečemo: »Korajža velja!«
Za prihodnost krščanske kulture med nami so izjemnega pomena katoliške šole od vrtca do visokih šol. Zato se krščansko domoljubje kaže tudi v tem, koliko smo jih pripravljeni podpirati in skrbeti za njihov razvoj.
Naša prihodnost je usodno povezana z zdravim in naravnim družinskim življenjem. Mnogi danes družino omalovažujejo ali jo celo zavračajo kot obliko oblastnosti in medsebojnega podrejanja. Cerkev jo ponosno brani kot Božjo ustanovo in od svojih vernikov pričakuje, da bodo sklepali zakonske zveze in na njih gradili trdne družine. Podobno velja za spoštovanje človeškega življenja od naravnega spočetja do naravne smrti.
Vse to nam narekuje naša vera v Boga, ki je Oče svojega od mrtvih vstalega Sina in je zato »Bog živih in ne mrtvih« (Lk 20,38). Zato je zvestoba naši veri tako pomembna. Pomagala nam bo, da ohranimo svoje osebno in narodno dostojanstvo. Želimo, da jo v postnem času, ki je pred nami, še poglobite in utrdite ter se tako pripravite na vesele in srečne velikonočne praznike.
Vaši škofje
Ta teden so bile med nami na Gradu relikvije Svetega Vincencija Pavelskega, našega ustanovitelja. Skozi teden smo se ob večerih zbirali in ob njih molili, na današnjo nedeljo pa smo se od njih poslovili. Pred vami je pridiga ob slovesu.
Otrok svojega Očeta
Pred nami so relikvije Svetega Vincencija Pavelskega. Relikviarij vsebuje delček kosti sv. Vincencija, ovratnik liturgične obleke nad talarjem in originalno pismo sv. Ludoviki de Marillac, ki ga je okrog leta 1630 napisal in podpisal sv. Vincencij. Ko sem pred relikvijami molil in premišljeval, so mi prihajale ne misel besede, ki bi jih rad danes podelil z vami. Ob vsaki relikviji me je vodila ena misel. Poglejmo vsako posebej.
V prvi Mojzesovi knjigi (1 Mz 2,23) beremo: Tedaj je človek rekel: »To je končno kost iz mojih kosti in meso iz mojega mesa.« To je veselje Adama nad družico, ki je del njega. Jaz pa sem se veselil, da je med nami Vincencij, ki je bil eden izmed nas. V njem imamo tolažbo in spodbudo. Tolažbo, da smo takšni kot smo še vedno v redu in spodbudo, da iz sebe naredimo več.
Spomnimo se nekaterih dogodkov iz Vincencijevega življenja. Bil je svinski pastir, ki si je želel dobre službe, dobrega položaja. To je bil njegov prvi cilj. Zato je postal duhovnik. Pri tem je bil iznajdljiv. Dal se je posvetiti nekemu staremu škofu, ki se ni držal takratnih določb in ga je posvetil pri 19 letih, čeprav bi ga smel šele pri 21. O Vincenciju vemo iz njegovega pripovedovanja, da se je v času šolskih let sramoval svojega očeta, ki je bil preprost, neizobražen, le kmet. Njegova šibka točka je bil tudi značaj. Po značaju očitno ni bil ravno prijeten, saj pravi o sebi: »Obrnil sem se na Boga in ga iskreno prosil, da spremeni ta moj osorni in zoprni značaj v ponižnega in blagega. Po milosti našega Gospoda in nekoliko tudi po lastnem prizadevanju, da bi zatrl izbruhe strasti, sem zmogel odpraviti svoje mrko razpoloženje.« Torej, bil je čisto človeški, a iz sebe je izklesal svetnika. Ubog je postal apostol ubogih.
Ob pogledu drugo relikvijo, tanko, izrabljeno, skoraj prosojno blago, del duhovniške obleke, sem se spomnil enih zadnjih besed mojega strica, ki je bil duhovnik lazarist. Rekel mi je: Duhovnik mora biti prosojen za Kristusa. Na to misel in na to vodilo, ki nam ga daje tudi Vincencij, me spominja ta druga relikvija. Vincencij je svojo 'ubogo človeško naravo' ukrotil tako, da jo je ves čas postavljal v luč našega Gospoda in Odrešenika, kot je rad ponavljal. Jezus mu je postal vse in po njem se je počutil kakor on poslanega, da oznanja blagovest ubogim. Tako je postal goreč za Boga, da je v zadnjem letu, ko so mi moči pešale rekel: »Kar zadeva mene, kljub letom, ki jih imam (79), nisem opravičen, da ne bi delal za zveličanje teh ubogih. Kdo naj bi me pri tem oviral? Če ne bi mogel pridigati vsak dan, bom to storil dvakrat na teden. Če ne bi mogel imeti dolgih pridig, bom imel kratke. Če se ne bi mogel povzpeti na velike prižnice, bom piskal kaj manjšega. In če me tudi tako ne bi mogli razumeti, kaj bi mi preprečilo, da ne bi tem dobrim ljudem govoril preprosto, po domače, kot sedaj govorim z vami, in jih zbiral okrog sebe, kakor ste zbrani vi?« Kristus mu je postal vse: vodilo, sopotnik in moč. Pot in cilj ob enem. S tem pa je postajal on sam drugi Kristus – prinašalec odrešenja bližnjim.
In misel, ki se mi je porodila ob pogledu na tretjo relikvijo, pismo sv. Vincencija sv. Ludoviki iz relikviarija, napisano okrog leta 1630. Ob pogledu na pismo in pečat na njem, mi je prišla pred oči visoka pesem, kjer beremo: Deni me kot pečat na svoje srce, kot pečat na svoj laket! Zakaj močna kakor smrt je ljubezen, silna kakor podzemlje ljubezenska strast! Njene strele so ognjene strele, GOSPODOV plamen. (Vp 8,6)
Vincencijevo sprejemanje lastne nemoči in hkrati zavzeto posnemanje Kristusa, je oblikovalo strastno ljubezen do ljudi okrog sebe. Strastno v najžlahtnejšem pomenu besede. Polno razumevajoče, sočutne, trezne bližine in vnetega prizadevanja za upodabljanja v sebi in bližnjih božjo podobo. Poglejmo, kaj piše Ludoviki: Bog bodi zahvaljen, da ste se znebili prve navezanosti. O drugi bova govorila pri prvem srečanju. Mislim na navezanost na vašega spovednika. Vendar pa se ravnajte po tem, kar vam svetuje vaš spovednik, in po vsem, kar vam narekuje vaša gorečnost; le pokorilo si nalagajte samo trikrat na teden. Berite knjigo O Božji ljubezni (Frančiška Saleškega), zlasti razpravo o Božji volji in ravnodušnosti. Glede tistih 33 dejanj na čast svete človečnosti in glede drugih si ne delajte skrbi, če jih ne opravite. Bog je ljubezen in hoče, da se mu bližamo z ljubeznijo. Nikar torej ne mislite, da ste se dolžni držati vseh teh dobrih sklepov. Prosim vas, da mi oprostite, ker sem vam pisal šele ta večer, in prosite Boga za nas.
Ostanem v njegovi ljubezni in v ljubezni njegove svete Matere, gospa, vaš neznatni služabnik V.P.
Pobožnost k Mariji mi je všeč, samo če jo opravljate preudarno.
Tri preproste misli torej:
Naj po Svetem Vincenciju Pavelskem v sebi poživimo hrepenenje po popolnosti, po svetosti, h kateri nas vabi Jezus. Sprejemajmo svojo človeško naravo in jo vztrajno oblikujmo po Božji volji. Postajajmo prosojni za Kristusa in pričujmo zanj. V zavzetosti za bližnje pa naj nas priganja dejavna ljubezen, polna sočutja in globokih hrepenenj po pristni povezanosti in svobodi.