Prilagam pastirsko pismo naših škofov:

Dragi bratje in sestre!

V postnem času se škofje preko duhovnikov obračamo na vas z vabilom, da utrdimo in prenovimo svojo vero ter poglobimo povezanost vernikov in škofov. Že v prvih stoletjih Cerkve je bila navada, da so se verniki v času pred veliko nočjo zbirali, zadoščevali za svoje grehe in poživljali svojo vero. Prav tako so katehumeni, to so odrasli pripravniki na obhajanje svetega krsta, v tem svetem času poglobljeno nadaljevali svojo pripravo na sprejem v Cerkev, ki je bil pri velikonočni vigiliji z obhajanjem treh zakramentov uvajanja v krščanstvo: krstom, birmo in evharistijo. V tem duhu vas danes in prihodnjo nedeljo vabimo, da poglobimo zavedanje pomena zakramenta svetega krsta.

V vseh kulturah in verstvih poznajo uvajanje v posamezne dobe življenja oz. ustanove. V katoliški Cerkvi imajo to nalogo trije zakramenti uvajanja v krščanstvo: krst, birma in evharistija (KKC 1212). Za nas je zakrament krsta velik dar nebeškega Očeta. S krstom smo postali Božji otroci in člani njegove svete Cerkve. Jezus je učil, da je krst potreben za odrešenje: »Če se kdo ne rodi iz vode in Duha, ne more priti v Božje kraljestvo« (Jn 3,5). Zato Cerkev že od samih začetkov ne krščuje samo odraslih, temveč tudi otroke. Nebeški Oče ljubi in spremlja človeka že od spočetja in ga vabi k sodelovanju. Od krsta naprej pa nas vabi, da izkušamo njegovo ljubezen, ki se kaže v usmiljenju in rodi sadove v sočutju do vseh. Zato je krst skupaj z birmo in evharistijo temelj krščanskega življenja.

V katoliški Cerkvi so lahko krščeni otroci in nekrščene odrasle osebe. Zakrament krsta redno podeljujejo škofje, duhovniki in diakoni. V skrajnih primerih pa ga lahko podeli vsak človek, ki ima pravi namen, oblije krščenca z vodo in pri tem reče: »Jaz te krstim v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha« (KKC 1256). Med Božje otroke so sprejeti tudi tisti, ki so bili krščeni s t. i. krstom krvi, to je z mučeniško smrtjo pred prejemom krsta, ter mrtvorojeni otroci, za katere so starši oz. drugi izrekli krst želja. Glede otrok umrlih brez krsta Cerkev zaupa Božjemu usmiljenju, da tudi zanje obstaja pot zveličanja (KKC 1261).

Med sadovi krsta je Božje otroštvo; tudi odpuščanje vseh grehov, izvirnega greha in osebnih grehov kakor tudi nekaterih kazni za grehe (KKC 1263). Med nami in Bogom je bil vzpostavljen odnos prijateljstva in nismo več sužnji greha, in čeprav krst ne izbriše vseh negativnih posledic izvirnega greha in drugih grehov, se v moči milosti lahko borimo proti posledicam zla v sebi in okolici. S krstom smo bili sprejeti tudi v Cerkev in poklicani k svetosti in misijonskemu ter apostolskemu delu Cerkve (KKC 1270). Vse to pomeni, da smo s Kristusom umrli grehu in z njim vstali ter lahko svobodno zaživimo novo življenje, ki nam je bilo podarjeno.

V katoliški Cerkvi krščujemo odrasle in otroke. Z rojstvom nam je podeljeno državljanstvo, narodnost in zlasti materni jezik ter sorodstvene vezi, kar v ničemer ne omejuje otrokovih osnovnih pravic. Nasprotno, to so dragoceni darovi, ki so nam položeni v zibelko. Tako tudi sveti krst ne odpravlja človekove pravice in svobode za osebni sprejem vere ob polnoletnosti. Vsak človek je poklican, da se odloča za Boga, se oklepa Kristusa in hodi za njim, da bi imel življenje v polnosti (Jn 10,10). Toda če otrok sploh ne pozna Jezusa, potem ga tudi sprejeti oz. zavrniti ne more. Krst otrok je zato stalna praksa Cerkve od najzgodnejših časov naprej. V Apostolskih delih je zapisano, da je sv. Pavel krstil žensko Lidijo skupaj z vso njeno družino (Apd 16,15); prav tako ječarja z vso njegovo hišo (Apd 16,33). Podobna poročila najdemo v vseh obdobjih zgodovine krščanstva.

Krščanski starši imate sveto in neodtujljivo pravico otroke krstiti in jih krščansko vzgajati. Zagotavljajo jo slovenski in mednarodni pravni predpisi. Tako je v 41. in 54. členu Ustave RS zapisano, da imate starši pravico zagotoviti svojim otrokom versko in moralno vzgojo; zato pa tudi pravico in dolžnost vzdrževati ustanove za izobraževanje in vzgojo otrok v skladu z lastnim verskim prepričanjem. Podobno 2. člen Dodatnega protokola k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin določa, da mora država spoštovati pravico staršev, da zagotovijo svojim otrokom takšno vzgojo in izobraževanje, ki sta v skladu z njihovim verskim in svetovnonazorskim prepričanjem. Zato tisti, ki menijo, da starši nimate pravice krstiti svojih otrok, kršijo vaše človekove pravice in temeljne svoboščine, ki so ustavno in mednarodnopravno zagotovljene. Želijo tudi omejiti svobodo Cerkve, ki jo zagotavlja 7. člen Ustave RS, vključno s pravico sprejema v Cerkev otrok krščanskih staršev.

Poleg zemeljskega življenja, ki ga starši kot Stvarnikovi sodelavci posredujejo otrokom, je za kristjane Božje življenje po krstu največji in najdragocenejši dar. To dostojanstvo in čast roditeljev varuje četrta Božja zapoved, ki naroča: »Spoštuj očeta in mater.« To je edina zapoved z obljubo blagoslova. Zato vabimo vse starše, da svojim otrokom v prvih mesecih po rojstvu omogočijo krst in nato krščansko življenje. Starši ob krstu v imenu svojih otrok izpovedo vero in izrečejo obljubo, da bodo svoje otroke vzgajali v veri Cerkve. To pomeni, da jih bodo poučili v veri, jim omogočili udeležbo pri verouku v domači župniji, obhajali krščanske praznike, gojili družinsko molitev in ob primernem času poskrbeli za prejem svetega obhajila in birme.

Ob pripravi na krst in ob samem obredu ste številni starši po več letih znova odkrili lepoto svoje vere ter sklenili, da boste svoje otroke skupaj z botri in kateheti vzgajali v njej. Ob tem se soočate s številnimi izzivi, saj prenos verskih vrednot na otroke v današnjih časih ni preprosta naloga. Zato vas prosimo, da vztrajate in da skupaj z botri in starimi starši svojim otrokom podarite zgled medsebojne ljubezni, molitve in odpuščanja. Vsako leto v Sloveniji prejme zakrament svetega krsta skoraj 12 tisoč otrok in odraslih. Zato se ob tej priložnosti zahvaljujemo vsem, ki ste dali krstiti svoje otroke in ki verske vrednote prenašate na prihodnjo generacijo. Prav tako pa se zahvaljujemo vsem duhovnikom in drugim pastoralnim delavcem, ki požrtvovalno pripravljajo starše na obred krsta njihovih otrok. Pri verski vzgoji otrok vas spremlja naša molitev in naj ostane pri vas Božji blagoslov.

Vaši škofje

Sveti krst je velik Božji dar za vsakega izmed nas

Večkrat se sprašujem kaj mi pomeni ljubezen? Prava ljubezen mi pomeni to, da drugega sprejema takega, kot je, in ga ljubi zaradi njega samega. Obrnjena je k ljubljeni osebi in ne le k sebi. Išče tudi srečo drugega, ne le svojo. Temelj odnosa je oseba sama, ne glede na njene očitne dobre lastnosti ali pomanjkljivosti.

Največja uganka v tem razmišljanju mi je kako doseči razumevanje in ljubezen do sovražnika. Današnji svet postavlja velik pritisk na ljudi, zato se pojavljajo tudi veliki pritiski med ljudmi, ki vodijo do sovraštva, ker pa se ne znamo ustavljati in umirjati se večkrat dogaja, da tega vidika ne moremo popolno sprejemati.
Ljubezen do sovražnika sam vidim predvsem s tega vidika, da v kolikor začutiš, da nekdo hoče storiti kaj slabega, da ga pustiš pri miru oz. skušaš z njim vzpostaviti komunikacijo. Nikakor pa ni na mestu, da bi naklepali maščevanje.

Jaz vidim pri sebi notranje dogajanje in odnos do sovražnikov odvisno od tega koliko se znam sam umirjati in biti v stiku sam s seboj. Če sem umirjen, sproščen znam biti tudi do sovražnika prijateljski in se ne zapletam globlje. Pustim zadevo pri miru, se umaknem, če možno tudi pogovorim. Če pa mi to ne uspe, če sem preobremenjen pa se mi že v notranjosti pojavljajo borbena čutenja do te osebe. Takrat se mi bes stopnjuje, a se moram dobro zbrcati, da se potem ustavim in umirim.

Najbolj sem se boril z raznimi čutenji z najmlajšo hčerko v času ko je bila njena trma neznosna in moja obremenjenost in utrujenost na višku. Takrat sva se čutila kot dva sovražnika, a ljubezen je prišla šele v obdobju, kjer sem se znal sam umiriti in tako se je tudi ona umirila ob meni, kljub temu, da jo je trma še vedno držala. Tako čutim tudi dogajanja med resničnimi sovražniki, ko se poskušamo dokazati drug drugemu in pozabimo na odnose, ker se ne znamo umiriti.

Hvala za lepo pridigo, v kateri se najdem sama v trudu za sočutno ljubezen do bližnjega in tudi do sovražnikov, ki se jih ne manjka. To je popoln preobrat v odnosu do drugih, saj sem večino svojega življenja, vsaj pol stoletja, obravnavala svoje odnose do drugih na enak način, kot sem ga bila deležna. To se mi je zdelo nadvse pravično. Šele danes, kot babica že trem vnukom, razumem lepoto ljubezni ali pa vsaj molitve, tudi - za sovražnike.

Molitev za vnuke in skupaj z njimi, ko je mogoče, je lepota starosti. Ponovno doživljanje starševstva in celo lastnega otroštva ob tem odseva v oživljanju vrednot in prenašanju na vnuke. Med vrednotami so globoka vera, pristna ljubezen z odpuščanjem, najvažnejše.
Kako prenesti tudi lepoto molitve za sovražnike - prosim Gospoda za milost, da mi pokaže to vzgojno spretnost.
Saj se otrok samodejno brani, kar je tudi prav, mar ne? Verujem, da mi Gospod nakloni ta dar, če mi je potreben.

Ob prebiranju tokratne pridige sem razmišljal o zadnjem pogovoru, ki sem ga imel s teboj, Peter. Ustavil sem se predvsem pri teh besedah:

Zdi se, da se običajno bo tem odlomku in ob podobnih o sovražnikih, zamislimo nad našimi odnosi do sovražnikov in razmišljamo, kako naj bomo bolj prijazni, bolj potrpežljivi in bolj sočutni. Lepo, a pogosto popolnoma neučinkovito in najbrž tudi ne-evangeljsko.

Le če smo nadvse zavzeti za ljubezen do bližnjega, bomo našli pravo mero in ljubeč odnos do sovražnika. Sicer pa je žal pogosto pri najbolj prizadevnih kup nesmiselnega popuščanja pri ljudeh, ki izsiljujejo, zlorabljajo in ponižujejo. Popuščanje ni ljubezen, nekritično sprejemanje krivic tudi ne, pa še marsikaj bi lahko našteli. A prav v takšno početje nas pogosto žene zgornji odlomek.

Najbrž se mnogokrat zadaj skriva skušnjava všečnosti, ki se jo da zlahka opravičiti oziroma upravičiti. Si želim, da bi zmogel v prihajajočem postnem času prepoznavati skušnjave, ki prežijo name. Če se jih ne zavedam, se niti boriti ne morem proti njim.

 Sprašujem se o odnosih do prijateljev. Veliko je pričakovanj koristi, iskanje nečesa zase ... Pot je gotovo v priznanju tega in tega kaj iščem. Pridiga me nagovarja, da je potrebno služiti za vsako ceno. Biti zavzet za ljubezen do bližnjega, vedno znova presegati sebičnost.

Peter, 'kapo dol' (no sama bi morala dat ruto dol ;)) ob dejstvu, da si samo za nas na forumu pripravil pridigo, medtem ko si pri maši bral postno pismo naših škofov. Hvala za ta trud! Zgleda, da že rodi sadove :).

Ker ob sobotah ni papeževe pridige, bomo danes v skupnosti za popoldansko meditacijo vzele tvojo.

Mene se pa v zadnjih dneh najbolj dotika tale misel: »Le če smo nadvse zavzeti za ljubezen do bližnjega, bomo našli pravo mero in ljubeč odnos do sovražnika. Sicer pa je žal pogosto pri najbolj prizadevnih kup nesmiselnega popuščanja pri ljudeh, ki izsiljujejo, zlorabljajo in ponižujejo. Popuščanje ni ljubezen, nekritično sprejemanje krivic tudi ne, pa še marsikaj bi lahko našteli…«

Ne se pohujšat, če povem, da me kdaj prime, da bi jih nekaj poslala na Luno, sama bi šla pa na Mars… No, realnost je, hvala Bogu, taka, da vsi ostajamo na Zemlji in to precej blizu skupaj, zato je še kako aktualno vabilo na koncu pridige, »da se ustavim ob vprašanju: Ali vem, kaj pomeni ljubiti? Kaj pod to besedo razume Jezus? Naj nas to spraševanje vabi k bolj zavzeti ljubezni do tistih, ki so nam najbolj pri srcu in k pravi ljubezni do sovražnikov.«

Obilo blagoslova na tej poti rasti k še večji pravičnosti - svetosti!

Po koncu duhovnih vaj za zakonce, mi prihaja na misel vprašanje iz pridige prejšnje nedelje: Ali vem, kaj pomeni ljubiti?

V tem trenutku se mi zdi, da je to maksimalna angažiranost za odnos z bližnjim. Ljubiti in se angažirati predvsem takrat, ko bi raje počel kaj drugega in mi je bližnji s svojimi potrebami in zahtevami odveč. Ljubiti mi pomeni premagovati željo videti le sebe in svoje potrebe ter stopiti naproti drugemu v njegovih potrebah. Delati to, kar je dobro in prav in ne zgolj to, kar mi trenutno paše.