Prilika o rastočem žitu
In govoril je: »Z Božjim kraljestvom je kakor s človekom, ki vrže seme v zemljo. Spi in vstaja, ponoči in podnevi, seme pa klije in raste, da sam ne ve kako. Zemlja sama od sebe poraja najprej bilko, nato klas in končno žito v klasu. Ko pa sad dozori, hitro zamahne s srpom, kajti prišla je žetev.«
Prilika o gorčičnem zrnu
In govoril je: »Kako naj ponazorimo Božje kraljestvo in s kakšno priliko naj ga predstavimo? Takšno je kot gorčično zrno, ki je takrat, ko se vseje v zemljo, manjše od vseh semen na zemlji. Ko pa je vsejano, raste in postane večje od vseh zelišč in naredi velike veje, tako da morejo ptice neba gnezditi v njegovi senci.«
V mnogih takih prilikah jim je govoril besedo, kakor so jo pač mogli poslušati. Brez prilike pa jim ni govoril; a svojim učencem je posebej vse razlagal. (Mr 4, 26-34)
Nepredvidljivo in za vse
Dve preprosti oznaki božjega kraljestva lahko najdemo v današnjih prilikah. Ko Jezus govori o božjem kraljestvu, ga najprej primerja s človekom, ki vrže seme v zemljo. Ne glede na to, ali spi ali vstaja, ponoči in podnevi, seme klije in raste, da sam ne ve kako. Dozori ob svojem času, ne da bi pri tem mogel kaj dosti vplivati nanj. Druga prispodoba govori o gorčičnem zrnu, ki je tako drobno, da se zdi praktično neuporabno, da ne služi ničemur, nazadnje pa zraste iz njega veliko drevo, v katerem lahko gnezdijo ptice neba.
Kakšno je torej božje kraljestvo? Lahko bi rekli nepredvidljivo in za vse. In prav ti dve oznaki nam največkrat nista prav nič ljubi. Življenje imamo radi pod nadzorom. Radi vemo, kaj bo jutri – Jezus pa pravi, za to ne skrbite, dovolj je dnevu lastna teža. Radi bi vedeli, kaj še moramo storiti, da bo vse prav, Jezus pa na pot pošilja učence brez vsega, brez torbe, brez obuvala in brez hrane. Radi bi zagotovilo kot Zebedejeva sinova, da bomo sedeli na desni in levi v njegovem kraljestvu, on pa pravi, da to ni ne v naši ne v njegovi moči.
Vera ni v preračunljivosti, vera je v zaupanju. Zaupanje pa raste prav v nepredvidljivosti, kjer kljub popolni negotovosti rečemo: Bog ti veš, ti vse vodiš, hočem te ljubiti, hočem ti služiti. Ko vse naredimo, lahko rečemo le: Ubogi hlapci smo, kar smo mogli, smo naredili. Radi bi vedeli, koliko naj vložimo, da bo zraslo to in ono. Jezus pa nas vabi, da zastavimo vse svoje življenje, naj ga izročimo njemu, on ga bo vodil. Naše vprašanje naj ne bo, koliko naj vložimo – vedno vse, ne kaj bo zraslo – to vodi Bog! Narediti vse, kar je mogoče, prizadevati si za dobro, do svojih meja – rezultat prepuščati Bogu! Naš cilj torej ni rezultat, naš cilj je pot. Pot, ki je v izpolnjevanju božje volje. Če se spomnimo prilike o bogatem mladeniču, bi tudi mi radi kakor on – popolno srečo, popolno življenje, večno življenje. Radi bi zagotovilo. Jezus pa mu ravno tega ne daje, naroča pa mu, naj vse proda, da ubogim in hodi za njim. Namesto gotovosti – negotovost; namesto cilja – pot!
Druga oznaka božjega kraljestva ni nič bolj privlačna. Gorčično zrno je spet neugledno, kakor pšenično zrno ni nič posebnega. Ko pade v zemljo, se zdi še bolj ubogo kot prej. A prav to se mora zgoditi, da iz njega zraste drevo. In spet je tu neljuba podoba. Samo zase to drevo ni nič, koristi pa pticam neba. Mar ni veselje božjega kraljestva v tem, da koristi drugemu, da je za vse, da daje prostor drugemu. A že apostoli so se spraševali Jezusa, kaj bodo imeli od tega, da hodijo za njim. On jim odgovarja, da veliko. A veliko le v luči ljubezni: imeli bodo okrog sebe ljudi in zanje bodo morali skrbeti. Če jim je ljubezen v veselje, so dosegli stokratno, če pričakujejo udobje, so izgubili vse.
Tako Jezus pokaže, da božje kraljestvo ni za 'ziheraše', ni za tiste, ki hočejo predvsem mirno in udobno spanje. Božje kraljestvo zahteva od nas pogum, tveganje, napor. Bog hoče, da se v naporu prekalimo, rastemo v zaupanju in hodimo za njim. On sam bo dajal sadove.
Božje kraljestvo ni za tiste, ki bi radi koristi zase. Božje kraljestvo je za tiste, ki bi radi ustvarjali dom za vse, prostor sprejetosti za vsakega. Kjer je v ospredju lastna korist, ni prostora ne za Boga ne za bližnjega, tam božje kraljestvo ne more uspevati.
Preprosti priliki, preprosti besedi – božje kraljestvo je nepredvidljivo in za vse, ga hočemo graditi?
Ta evangelij me pretresa.
Iskala bi gotovost, želim si, da bi lahko napovedovala, kaj se bo zgodilo (še na faksu smo se učili samo, kako spoznavati človeka na ta način, da bomo lahko na podlagi spoznanj napovedovali, kaj se bo s podobnimi ljudmi zgodilo v podobnih primerih, pod podobnimi pogoji).
Še več: želim si, da bi se ljudje obnašali tako kot si predstavljam, da bi se morali in me potem meče iz tira, ko se ne. Takoj, ko se nekdo ne obnaša več tako, kot si predstavljam, da bi se moral, sem ogrožena z občutki nesprejetosti in zavrženosti.
Priznam, da mi je težko ohranjati trezno glavo in imeti pred očmi to, da nas ima Bog vse neskončno rad in le zanj ni nič nepredvidljivo, saj vse vodi in usmerja, na meni je le to, da mu zaupam in v svoji polomiji delam tisto največ, kar zmorem in sočutno razumem drugega, ki se tako kot jaz trudi v svoji polomiji in išče pot.
"Božje kraljestvo ni za tiste, ki bi radi koristi zase. Božje kraljestvo je za tiste, ki bi radi ustvarjali dom za vse, prostor sprejetosti za vsakega. Kjer je v ospredju lastna korist, ni prostora ne za Boga ne za bližnjega, tam božje kraljestvo ne more uspevati. Božje kraljestvo zahteva od nas pogum, tveganje, napor. Bog hoče, da se v naporu prekalimo, rastemo v zaupanju in hodimo za njim. On sam bo dajal sadove."
Počasi se učim, kaj pomeni živeti za druge, kaj pomeni, da imam rada. Nisem tam - hkratno odpovedovanje lastnim željam in stalno zavedanje le-teh, da ostanejo že vedno žive, ker to pomeni, da lahko počasi najdejo pravo mesto, je boleče in še vedno večkrat zbežim iz te bolečine ter zahtevam, izsiljujem, se trmasto in jezno mečem po tleh. Je pa tako, da vsake toliko časa vseeno začutim mir - ko se prepustim in dajem iz zaupanja Bogu. To so trenutki, ki me dvigajo in so mi smerokaz za tiste težke, temne dni.
V tem me nagovarja misel patra Pija: Jezus naj bo vedno in v vsem tvoj spremljevalec, tvoja podpora in tvoje življenje!
Jezus, hvala, ker si vedno z nami in nam kažeš pot! Prosim te, bezaj nas še naprej iz naših lukenj in jih sproti filaj, da jih bo vedno manj in ti bomo tako vedno bližje.