Prilika o rastočem žitu
In govoril je: »Z Božjim kraljestvom je kakor s človekom, ki vrže seme v zemljo. Spi in vstaja, ponoči in podnevi, seme pa klije in raste, da sam ne ve kako. Zemlja sama od sebe poraja najprej bilko, nato klas in končno žito v klasu. Ko pa sad dozori, hitro zamahne s srpom, kajti prišla je žetev.«
Prilika o gorčičnem zrnu
In govoril je: »Kako naj ponazorimo Božje kraljestvo in s kakšno priliko naj ga predstavimo? Takšno je kot gorčično zrno, ki je takrat, ko se vseje v zemljo, manjše od vseh semen na zemlji. Ko pa je vsejano, raste in postane večje od vseh zelišč in naredi velike veje, tako da morejo ptice neba gnezditi v njegovi senci.«
Zakaj v prilikah
V mnogih takih prilikah jim je govoril besedo, kakor so jo pač mogli poslušati. Brez prilike pa jim ni govoril; a svojim učencem je posebej vse razlagal. (Mr 4, 26-34)
Seme pa klije in raste, da sam ne ve kako
Prilika, ki smo jo slišali, je ena izmed prilik, ki sledijo odlomku prejšnje nedelje, v katerem smo poslušali, kako so Jezusa imeli za neprisebnega in obsedenega. Pravzaprav se odlomka dobro dopolnjujeta. Božje kraljestvo je zagotovo v polnosti uresničeno v Jezusu, in v njem se razodeva tudi vsa zapletenost njegove rasti.
Jezus je dejansko videti kot neznatno gorčično zrno, neugledno in nepomembno. Kot smo ugotavljali, ga prav zaradi te neugledne podobe večina ne more sprejeti. Moti jih zaradi drugačnosti, samostojnosti in upornosti. Nič ni podoben pričakovanemu Odrešeniku. Biti bi moral MOGOČEN in ceniti njihove želje po samostojni državi, podpirati bi jih moral brez kritike – moral bi znati HVALITI, upreti bi se moral Rimljanom in na silo POKAZATI SVOJO MOČ – on pa govori o ljubezni do sovražnikov.
Tako nastopa božje kraljestvo v Jezusovi podobi. Nič ni tako, kot bi si želeli, razen čudežev v korist ljudstva. Tako nepredvidljiva in težko sprejemljiva je tudi podoba božjega kraljestva, ki si jo želi uresničiti Bog v naših življenjih. On nas vabi na pot rasti, mi pa imamo pred očmi imamo kar nekaj jasnih zahtev:
- - zdravje nam mora služiti in pričakujemo dolgo življenje,
- - če se vsaj malo prizadevamo za poštenje, si zaslužimo tudi materialno gotovost,
- - zagotovljena mora biti življenjska pot – poročen ali posvečen, kakor se pač odločimo,
- - poročenim naj Bog da otroke, posvečenim pa duhovne poklice,
- - ljudje nas morajo sprejemati, če jim nismo nič žalega storili,
- - in še in še.
Pa je to res pot rasti božjega kraljestva med nami?
Prav na hitro lahko pogledamo vsako naše pričakovanje. Množica svetnikov nam govori, da je zdravje v službi božjega kraljestva in ne naših predstav. Pred nami bo na oratoriju Dominik Savio, ki je umrl pri 15 letih, potem pa je še mnogo drugih, ki jim zdravje nikakor ni služilo, pa čeprav so mislili, da je bi moralo biti tako. Pred leti smo na oratoriju videli, kako je spremenil pot Mariji Dominiki Mazarello, pa Mali Tereziji itd.
Pomislimo, koliko ljudi umira brez osnovne hrane, doživlja vojne strahote in mučeništva. Vse to je del rasti božjega kraljestva! Ali pa res na to gledamo v tej luči?
Koliko mladih si želi srečati življenjskega sopotnika, pa jim ga Bog ne pošlje!? Potem pa je za mnoge zelo 'pobožne' najpomembnejše vprašanje: Kaj se še ni poročil(a)? Smo že kdaj pomislili, da s takšno logiko marsikoga potisnemo v zakonsko življenje, čeprav nanj niso pripravljeni, niti ga mogoče niso razumeli kot klic, ampak v luči 'tako se spodobi'. Smo zaradi zgrešenih predstav o božjem kraljestvu odgovorni za mnoge ločitve!?
Koliko parov si želi otroka, pa ga ne morejo imeti? Tudi otroke pogosto razumemo kot ceno zakoncev. In če jih Bog ne da, mar ni to njegovo povabilo k rasti v božjem kraljestvu na drugačen način. Ali to prepoznamo, ali pa smo tudi v tem soodgovorni za mnogo nesrečnih ljudi, ker ne morejo sprejeti božje volje. Saj je ne prepoznamo niti mi, kako naj jo tisti, h katerim smo poslani?
Takšne in drugačne preizkušnje so za Jezusa pogosto le preprosto zorenje. Pot rasti božjega kraljestva v nas in med nami. Ali znamo brati znamenja božje ljubezni v križih, ki nas doletijo? Ali zmoremo v vsakem trpljenju verjeti, da nas Bog ljubi in pripravlja za čudovitejšo podobo, kakor gorčičnemu zrnu?
Pot rasti božjega kraljestva med nami ne more biti drugačna od Učiteljeve. Navidezni blagoslovi ali prekletstva še ničesar ne pomenijo. Pogledati moramo globlje in videti, kaj se skriva za vsem trpljenjem. Ni vsako trpljenje po božji volji – če je zaradi naših neumnosti, smo si sami krivi. Če pa trpimo zaradi zvestobe Gospodu, zaradi tega, ker smo mu podobni v drugačnosti, samostojnosti in upornosti zaradi ljubezni, pa smo lahko hvaležni, če po nas raste božje kraljestvo v nas in okoli nas. Jezus nam zagotavlja, da bo seme, ki ga on zaseje zagotovo dalo sad. Ne bojmo se torej preizkušenj! Bodimo brez strahu zvesti njegovim načrtom!
Dragi Peter in vsi,
tvoja pridiga je kakor zadetek ""žebljice na glavico", prave besede ob pravem času. Vse se umiri in uredi, vse je jasno. Tudi križi.
Nenadoma je vse prav. Le še 2 seminarski imam in 1 izpit, pa... pa vse je prav.
Ali sem zvesta Njegovim načrtom ali sem si samo tako "narisala"?
Gospod, pokaži mi z znamenji, te prosim. In da jih ne bom prezrla, ker znam tudi to. Bolj, kakor pa videti jih. Žal. Gospod, usmili se me.