Jezus nam vliva pogum

Tisti čas je rekel Jezus svojim apostolom: »Ne bojte se ljudi! Nič ni zakritega, kar se ne bo razodelo, in skritega, kar se ne bo spoznalo. Kar vam pravim v temi, povejte pri belem dnevu; in kar slišite na uho, oznanite na strehah. Ne bojte se tistih, ki umorijo telo, duše pa ne morejo umoriti. Bojte se rajši tistega, ki more dušo in telo pogubiti v pekel! Ali ne prodajajo dveh vrabcev za en novčič? In vendar nobeden od njiju ne pade na zemljo brez vašega Očeta. Vam pa so celo vsi lasje na glavi prešteti. Ne bojte se torej! Vredni ste več kakor veliko vrabcev. Vsakega torej, ki me bo priznal pred ljudmi, bom tudi jaz priznal pred svojim Očetom, ki je v nebesih. Kdor pa me bo zatájil pred ljudmi, ga bom tudi jaz zatájil pred svojim Očetom, ki je v nebesih.« (Mt 10,26-33)

»Vsakega torej, ki me bo priznal pred ljudmi,

bom tudi jaz priznal pred svojim Očetom, ki je v nebesih,« smo slišali. Današnji evangelijski odlomek je nadaljevanje poglavja, ki smo ga poslušali preteklo nedeljo, le da je med prejšnjim in današnjim še odlomek, v katerem Jezus napoveduje preganjanje svojih učencev. Če se spomnimo, smo preteklo nedeljo slišali, kako učence Jezus pošilja po dva in dva in jim naroča: Bolnike ozdrávljajte, mrtve obujajte, gobave očiščujte, hudobne duhove izganjajte. Zastonj ste prejeli, zastonj dajájte.Potem jim napoveduje preganjanje in pravi: Vsi vas bodo sovražili zaradi mojega imena; toda kdor bo vztrajal do konca, bo rešen.V današnjem odlomku pa slišimo spodbudne besede: Ne bojte se ljudi! …Ne bojte se tistih, ki umorijo telo, duše pa ne morejo umoriti.

Jezus torej svojim učencem napoveduje, da bodo naleteli na nasprotovanje in preganjanje. Kakor so mnogi sovražili njega, bodo sovražili njegove učence. To se je učencem tudi zgodilo. Vsi učenci, razen apostola Janeza, so umrli mučeniške smrti.

Kaj je tako spornega v Jezusovem nauku, da morajo biti njegovi učenci osovraženi? Ali je sporno reči, kristjan sem, ali gre sovražnost do nečesa drugega? Zdi se, da v današnjem času, ali pa že v časih, ko je Cerkev pridobila nek status v družbi, pomeni 'priznati Jezusa pred ljudmi' kot priznanje neke politične drže. Zato pa se žal pogosto pozablja na temeljno vprašanje, priznati Kristusa, ki ni v smislu religiozne oziroma politične opredelitve, ampak notranje drže. Kaj mislim s tem? Slišali smo: Ne bojte se tistih, ki umorijo telo, duše pa ne morejo umoriti.Če pademo v politične igre in tekmo, je zelo resno vprašanje, ali nas še skrbi duša ali ne le telo. Ali ne pozabljamo na vprašanje duše in se sprašujemo predvsem o privilegijih.

Vsekakor prvi kristjani, pred njim pa Jezus sam, za seboj niso imeli nobene verske strukture, ne politične moči, pa so bili preganjani. Zakaj? Zakaj je šel Jezus tako na živce farizejem in pismoukom? Ker je z radikalno držo kazal na njihove slabosti in rane. Razgaljal je njihovo grešnost. Njim je šlo za prva mesta, on pa je prednje postavljal cestninarje in javne grešnike. Sistem privilegijev se v Evangeliju, če smo mu zvesti, popolnoma podre. Nihče ni več in nihče ni manj. Lahko smo Jezusovi učenci, če hodimo za njim, ali pa se obrnemo proti njemu.

Če hodimo za njim, pomeni, ne le da rečemo, ›Gospod, Gospod,‹ampak kot pravi on sam: »da pojde v nebeško kraljestvo le … kdor uresničuje voljo njegovega Očeta, ki je v nebesih.« Jezus nadaljuje:»Veliko mi jih bo reklo tisti dan: ›Gospod, Gospod, ali nismo v tvojem imenu prerokovali in v tvojem imenu izganjali demonov in v tvojem imenu storili veliko mogočnih del?‹ In takrat jim bom naznanil: ›Nikoli vas nisem poznal. Pojdite proč od mene, kateri ravnate nepostavno!‹«

Ne gre za zunanjo pripadnost skupini, ki ji danes rečemo kristjani oz. Cerkev, gre za notranjo držo. Hoja za Kristusom pomeni, da najprej sami doživljamo tisto, kar naj bi oznanjali. Če je učence poslal z besedami: Bolnike ozdrávljajte, mrtve obujajte, gobave očiščujte, hudobne duhove izganjajte. Pomeni, da učenec v Kristusu najprej išče in priznava: zdravnika, ki ga ozdravlja, učitelja, ki daje življenje, odrešenika, ki očiščuje in izganja hudega duha iz njegovega življenja.

Od konfesionalne drže, ko gre za zunanje priznanje, da smo kristjani – kar je tudi nekaj, a ni vse – nas Jezus torej vabi k notranji drži. Drži, v kateri se zavedamo nevarnosti za naše duše, za katere nujno potrebujemo božjo pomoč, potrebujemo zdravnika, učitelja in odrešenika. Šele če bo drža vernika resnično notranje priznanje, da potrebuje pomoč tj. zdravnika, učitelja in odrešenika, bomo lahko kot živo občestvo pričevali za Jezusa. Šele takrat bo naša drža priznanje Jezusa pred ljudmi. Dokler pa je to le zunanje priznanje, je prazno. Naj nas današnji evangelij in vrsta dosedanjih prebudi v vernike, ki hočejo resnično hoditi za Jezusom. Potem bomo lahko ena čreda en pastir, vsi v veselju, da smo na poti za Jezusom.