Jezus pomiri vihar

Ko se je tisti dan zvečerilo, jim je rekel: »Prepeljimo se na drugo stran!« Ko so odslovili množico, so ga vzeli v čoln, kakor je bil. Tudi drugi čolni so pluli z njim. Nastal je velik vihar in valovi so pljuskali v čoln, tako da je bil že poln vode. On pa je bil na krmi in je spal na blazini. Zbudili so ga in mu rekli: »Učitelj, ti ni mar, da smo izgubljeni?« In vstal je, zapretil vetru in rekel jezeru: »Utihni! Molči!« In veter se je polegel in nastala je globoka tišina. Njim pa je rekel: »Kaj ste strahopetni? Ali še nimate vere?«

Prevzel jih je velik strah in spraševali so se: »Kdo neki je ta, da sta mu pokorna celo veter in jezero?« Mr 4,35-41

Učitelj, ti ni mar …

Odlomek mi ni dal miru, čeprav sem tokrat le somaševal in nisem pridigal. Se opravičujem, če je kdo pričakoval pridigo, pa je ni našel. Ne vem, včasih se mi zdi, da kakšno stvar naredim oz. kake stvari ne naredim iz nekega na pol neznanega vzgiba. Upam, da je vseeno prav, čeprav se zdi narobe. Upam, da ni lenoba;).

Ne vem, ali nam je razumljiv Jezusov očitek: »Kaj ste strahopetni? Ali še nimate vere?« Mar ni to, kar so doživljali učenci najbolj logično? Vse, kar je živo, se boji smrti. Zakaj bi se Jezusovi učenci ne smeli bati viharja in smrti v njem? Kaj nam hoče Bog v tem odlomku sporočiti?

Zdi se, da je odlomek neokrnjen zapis tega, kar so učenci doživljali in kakor so razumeli Jezusa v tistem trenutku. Iz pogovora z Jezusom in iz vtisa, ki so ga dobili, pravzaprav dogajanje ni nič bolj razumljivo. Naj pojasnim. Ne vem, če jim je Jezus res očital strah. Kajti tudi sam je trepetal pred smrtjo. Tudi ne vem, če je želel učencem pokazati svojo moč. Očitek zaradi strahu, začudenje nad močjo, to je doživljanje učencev. Jezus pa je najbrž želel sporočiti nekaj drugega. Kaj bi to lahko bilo?

Zamislimo si, kaj je najbrž Jezus pričakoval od svojih učencev in kaj pričakuje danes od nas? Na misel mi prihaja Jezusovo zagotovilo – Jaz sem z vami do konca sveta. Bog tudi ko spi, ne spi! Ko človek spi, ali bedi, smo slišali, Bog ne glede na to skrbi za žito. On daje rast in pripravlja žetev. On je vedno buden. In če je Jezus na krmi spal, je še vedno vedel, kje so učenci in kje so meje narave. Učenci pa niso navajeni biti neprestano z Gospodom. Oni bi sicer brez njega vse uredili – saj so vendar ribiči – a v trenutku, ko jih prime obup, bi radi pomoč.

Jezus si najbrž želi, da bi učenci dojeli skrivnost božjega načrta, skrivnost življenja z Njim. Božji načrt ni človeški, ampak je pogosto popolnoma drugačen. Če se učencem vihar zdi grozljiv, v njem vidi Jezus odlično priložnost, da pokaže, da zanje skrbi tudi, ko ni videti. Če se učenci bojijo smrti, bi jih Jezus rad pripravil na globlji pogled na smrt. Če je božja volja, da utonejo v viharju, je tudi to prav. Vse, čisto vse, je v božjih rokah in ni razlogov za obup in očitek: Učitelj, ti ni mar …!? Seveda je Gospodu mar, kaj je z nami. Težava pa je v tem, da nam ni mar, kaj misli On, ki sta mu vendar pokorna veter in morje.

Torej preprosto sporočilo današnjega evangelija. Ko doživljamo viharje, ne očitajmo Gospodu, da mu ni mar za nas, ampak ga raje vprašajmo: Gospod, ali se prizadevamo za napačno stvar? Kaj želiš da storimo? Je to naš konec? Zakaj je koristen ta brezplodni napor? In tudi ko ne bo odgovorov, mu recimo: Gospod, vem, da me ljubiš. Naj se zgodi, kakor ti hočeš. Brez strahu, da nas bo okregal, mu tudi recimo: Strah me je Gospod, jezi me vse skupaj. A le skušajmo dodati: Vendar ti veš, kaj je zame dobro. Naj se zgodi, kakor ti hočeš.

In vihar bo šel mimo, doživljali bomo Njegovo moč in vedeli, da je mislil resno, ko nam je zagotovil: Z vami sem vse dni do konca sveta. Gospodu je vedno mar!