Samarijska vas noče sprejeti Jezusa
Ko so se dopolnjevali dnevi, da bi bil vzet v nebesa, se je tudi sam trdno odločil iti v Jeruzalem. Pred seboj je poslal svoje glasnike, ki so spotoma prišli v neko samarijsko vas, da bi vse pripravili zanj; vendar ga tam niso sprejeli, ker je bil namenjen v Jeruzalem. Ko sta to videla učenca Jakob in Janez, sta rekla: »Gospod, ali hočeš, da rečeva, naj pade ogenj z neba in jih pokonča?« Jezus se je obrnil k njima in ju pograjal. Nato so odpotovali v drugo vas.
Rad bi hodil za Jezusom
Ko so potovali, mu je med potjo nekdo rekel: »Za teboj bom hodil, kamor koli pojdeš.« Jezus pa mu je dejal: »Lisice imajo brloge in ptice neba gnezda, Sin človekov pa nima, kamor bi glavo naslonil.« Nekomu drugemu pa je rekel: »Hôdi za menoj!« A ta je dejal: »Gospod, dovôli mi, da prej grem in pokopljem svojega očeta.« Rekel mu je: »Pústi, naj mrtvi pokopljejo svoje mrtve, ti pa pojdi in oznanjaj Božje kraljestvo!« Spet drug mu je rekel: »Hodil bom za teboj, Gospod, a dovôli mi, da se prej poslovim od svojih domačih.« Jezus pa mu je dejal: »Nihče, kdor položi roko na plug in se ozira nazaj, ni primeren za Božje kraljestvo.« Lk 9,51-62
Hoditi za Jezusom
Jezusove besede, ki smo jih slišali v današnjem evangeliju, so neverjetno krute. Najbrž je marsikdo od vas že izgubil očeta, ali pa odšel od doma. Si predstavljate, da bi vam v tistem trenutku slovesa Jezus rekel: Pusti to, kaj boš čakal na pogreb, kaj se boš poslavljal, pojdi za menoj! Najbrž bi tega ne mogli sprejeti ravno zlahka. Zakaj je Jezus tako radikalen?
Čemu takšna radikalnost nam mogoče pojasni že uvodni del današnjega evangelija. Tam izvemo, da je Jezus na poti v Jeruzalem in sicer v smrt. Ta pot je peljala skozi Samarijsko vas, vas Samarijanov, ki jih Judje niso marali, pa tudi oni niso marali Judov. Tam niso bili sprejeti, zato sta učenca Jakob in Janez hotela priklicati nanje gorje. Že v teh nekaj stavkih vidimo, kaj je vodilo Jezusa na poti v Jeruzalem in kaj učenca. Za Jezusa pisatelj pravi, da je se je sam trdno odločil iti v Jeruzalem, kot bi želel poudariti zahtevnost te odločitve. Kot bi hotel reči: Ni lahko iti tja, ne paše mi, a vem, da moram. To je moja pot. Na drugi strani sta učenca Jakob in Janez. Kaj ju vodi pri želji, da uničita Samarijo? Preprosta užaljenost, da ju niso sprejeli. Ne moreta sprejeti tega, da niso zaželeni in že bi priklicala maščevanje. Lahko bi rekli, da se učenca ravnata po liniji najmanjšega odpora. V Jeruzalem nista šla s trdno odločitvijo, da naredita, kar je najbolj prav, ampak sta ob Jezusu zaradi lastne koristi in še nista spoznala, da hoja za njim ni vezana na korist, lagodje in ugajanje.
Drža učencev Jakoba in Janeza nam je najbrž tako domača, da ne vidimo v njima nobenega problema. Reagirata spontano in logično.
Jezus pa opozarja na temelje te zgrešene drže. Ko se nekdo oglasi, da bi hodil za njim, mu pravi: »Lisice imajo brloge in ptice neba gnezda, Sin človekov pa nima, kamor bi glavo naslonil.« Hoditi za njim, pomeni odpovedovati se vsemu, kar nam je domače, kar vodi v lagodje. Je potovanje v neznano, zaradi zvestobe edinemu Dobremu – tj. Bogu.
»Pústi, naj mrtvi pokopljejo svoje mrtve, ti pa pojdi in oznanjaj Božje kraljestvo!« Kako grozljiva je navezanost na tradicijo in dom, lahko vidimo v drži farizejev in pismoukov, ki Jezusa nazadnje obsodijo na smrt. Zakaj? Ker preprosto ruši njihove predstave, kako bi moralo biti. Vera postane sužnost več, če zavije s poti pravega odnosa do Boga in sočloveka.
»Nihče, kdor položi roko na plug in se ozira nazaj, ni primeren za Božje kraljestvo.« Oziranje nazaj jemlje polet za naprej. Zato Jezus radikalno trga korenine svojega doma: prav na križu reče: Žena glej tvoj sin. Kako težko se mu je posloviti od matere, a če jo hoče narediti za mater nas vseh, se ji mora odreči. Če hočemo ljubiti, se moramo vedno znova odpovedovati!
Jezusova radikalnost v trganju vezi z domom ima samo en cilj, ki ga apostol Pavel v drugem pismu zapiše takole: »Vi ste namreč poklicani k svobodi, bratje (Gal 5,13)«. Biti Jezusov učenec pomeni ustvarjati nov dom, dom, ki je daleč nad našim domom, iz katerega smo izšli. To je dom Božjega kraljestva, ki presega vse meje. Kot pravi apostol Pavel: »Ni ne Juda ne Grka, ni ne sužnja ne svobodnjaka, ni ne moškega ne ženske: kajti vsi ste eden v Kristusu Jezusu (Gal 3,28).« Naj nam Bog sam pomaga, da bomo šli za njim scela, v njem odkrivali svobodo in da nam ta svoboda hkrati ne bo pretveza za mesenost.









»Oziranje nazaj jemlje polet za naprej. Zato Jezus radikalno trga korenine svojega doma: prav na križu reče: 'Žena glej tvoj sin'. Kako težko se mu je posloviti od matere, a če jo hoče narediti za mater nas vseh, se ji mora odreči. Če hočemo ljubiti, se moramo vedno znova odpovedovati! Jezusova radikalnost v trganju vezi z domom ima samo en cilj, ki ga apostol Pavel v drugem pismu zapiše takole: »Vi ste namreč poklicani k svobodi, bratje« (Gal 5,13)… Naj nam Bog sam pomaga, da bomo šli za njim scela, v njem odkrivali svobodo in da nam ta svoboda hkrati ne bo pretveza za mesenost.«
Pred 12. leti sem bila v osebno vodenih duhovnih vajah, ki jih je vodila naša s. Marta Meško, za spovedovanje pa smo prosile Petra Žaklja. Ob evangeljskem liku bogatega mladeniča, ki je bil preveč navezan na svoje premoženje in je žalosten odšel od Jezusa, sem se po tisti spovedi prvič srečala s tem, kar je mene tako vezalo na moj dom, da nisem mogla svobodno in z veseljem hoditi za Kristusom… Ob koncu duhovnih vaj sem si za vodilo vzela Pavlove besede: »Za svobodo nas je oprostil Kristus« (Gal 5,1).
Ko sem to nedeljo zjutraj poromala v Vatikan, da bi lahko stopila skozi sveta vrata bazilike sv. Petra in molila na grobu sv. Petra ter sv. Janeza Pavla II., sem na moje veliko veselje lahko bila tam tudi pri sv. maši. Pri oltarju, pod katerim je pokopan sv. Janez XXIII., jo je daroval preprost starejši duhovnik (pozneje sem od sosester zvedela, da je škof, a nikoli na nosi škofovskih znamenj). Že med poslušanjem Božje besede se mi je zdelo kot znamenje posebne Božje naklonjenosti, da se bere prav berilo iz Pisma Galačanom. Ko se je v pridigi škof osredotočil samo na to misel: »Za svobodo nas je oprostil Kristus«, pa so me oblile solze ganjenosti nad Očetovo nežnostjo…
No, očitno se tam ni končala :), ampak se nadaljuje še v tvoji pridigi, Peter. Hvala ti zanjo in za vse tvoje prizadevanje, da bi nas vodil po poti svobode, za katero nas je oprostil Kristus! Na grobu sv. Petra in njegovih dveh naslednikov – sv. Janeza XXIII in sv. Janeza Pavla II. sem še posebej prosila zate, za skupnost Betlehem in za vse, ki so ti zaupani, za vse, ki se srečujemo na Forumu in za blagoslov vsemu tvojemu poslanstvu. Ko ti danes iz srca čestitam za god, ti predvsem želim te resnične svobode v Kristusu, da bi res lahko bil vedno med nami pastir z vonjem po ovcah! Čestitke tudi ob obletnici duhovniškega posvečenja! Bog naj te obilno blagoslavlja!