Jaírova hči in žena, ki je krvavela

Ko se je Jezus prepeljal s čolnom spet na drugo stran, se je zbrala pri njem velika množica. Bil je pri jezeru. Tedaj je prišel eden od predstojnikov shodnice, Jaír po imenu. Ko ga je zagledal, je padel k njegovim nogam in ga zelo prosil, rekoč: »Z mojo hčerko je zelo hudo. Pridi in položi roke nanjo, da ozdravi in ostane pri življenju!« In odšel je z njim.

Za njim se je odpravila velika množica in pritiskala nanj. V njej je bila tudi žena, ki je že dvanajst let krvavela. Veliko je pretrpela od mnogih zdravnikov in porabila vse svoje premoženje, pa ji ni nič pomagalo, ampak je bilo z njo celo slabše. Slišala je za Jezusa. Med množico se mu je približala od zadaj in se dotaknila njegove obleke. Rekla je namreč: »Tudi če se dotaknem le njegove obleke, bom rešena.« In v hipu se ji je ustavila kri in v telesu je začutila, da je ozdravljena nadloge. Jezus je v sebi zaznal, da je šla moč iz njega. Takoj se je obrnil v množici in rekel: »Kdo se je dotaknil moje obleke?« Njegovi učenci so mu govorili: »Saj vidiš, kako množica pritiska nate, pa praviš: ›Kdo se me je dotaknil?‹« Oziral se je okrog, da bi videl tisto, ki je to storila. Ker je žena vedela, kaj se je z njo zgodilo, je vsa preplašena trepetaje pristopila, se vrgla predenj in mu povedala vso resnico. On pa ji je rekel: »Hči, tvoja vera te je rešila. Pojdi v miru in bodi ozdravljena svoje nadloge!«

Ko je še govoril, so prišli od predstojnikove hiše in rekli Jaíru: »Tvoja hči je umrla. Kaj še nadleguješ učitelja?« Jezus je slišal od strani, kaj so rekli, in je dejal predstojniku shodnice: »Ne boj se, samó veruj!« In nikomur ni dovolil, da bi šel z njim, razen Petru, Jakobu in Janezu, Jakobovemu bratu. Ko so prišli pred predstojnikovo hišo, je videl vrvež in ljudi, ki so jokali in zelo žalovali. Vstopil je in jim rekel: »Kaj se razburjate in jokate? Deklica ni umrla, ampak spi.« In posmehovali so se mu. On pa je vse odslovil in vzel s seboj očeta in mater deklice ter tiste, ki so bili z njim, in stopil tja, kjer je bila deklica. Deklico je prijel za roko in ji rekel: »Talíta kum,« kar v prevodu pomeni: »Deklica, rečem ti, vstani!« Deklica je takoj vstala in hodila; imela je namreč dvanajst let. Od začudenja so bili vsi iz sebe. On pa jim je strogo naročil, naj tega nihče ne izve, in je velel, naj ji dajo jesti. Mr 5,21-43

Spet na drugo stran

Tokrat me je zbodlo v oči, da se Jezus prepelje 'spet na drugo stran'. Občutek imam, da je Jezus vsako nedeljo na drugi strani. Kam pa potuje? Kateri dve strani sta to? Vemo, da se je po napornem delu rad umikal v samoto, kjer se je v pogovoru s svojim Očetom pripravil na ponovno vrnitev. Lahko bi rekli, da zanj obstajata dve strani:

• -          tista, ki predstavlja množico, kjer ga čaka naporno delo,
• -          ter ona, ki predstavlja samoto, molitev, tišino in razmišljanje.

Kot nalašč za naš razmislek v času počitnic in dopustov. Dobro je, da se vprašamo, kako mi potujemo z ene strani na drugo ali bo čas dopustov in počitnic resnično čas druge strani ali pa bo čas kar tako. Poglejmo v današnji odlomek, kaj je pomenilo Jezusovo umikanje na ono stran, še prej pa med množico, kjer najdemo posameznike, ki se zdi, da so drugačni in lahko sklepamo, da je tudi njim poznano to potovanje z ene strani na drugo.

Iz množice stopa Jair, predstojnik shodnice, ki pogumno prosi Jezusa, naj reši njegovo hčer pred smrtjo. Za razliko od množice, ki samo godrnja in nekaj sitnari, je Jair zelo jasen v svoji prošnji. Tudi njegov odnos do Jezusa je prepričljiv, lahko bi rekli lep. Podobno izstopa iz brezvoljne množice bolna žena. Čeprav je že vse poskusila, še vedno vztraja v iskanju rešitve. Najbrž lahko to, da vesta, kaj hočeta, da sta drugačna od množice, pripišemo prav temu, kar v polnosti počne Jezus. Poznata obe strani in se vedno zatekata na ono stran, kjer najdeta moč, da se spopadeta s težavami. Pa poglejmo, kaj je najbrž rezultat umikanja na ono stran pri Jezusu.

Če si predstavljamo neprestano obleganje množice, lahko le občudujemo, kako Jezus vidi človeka, ki ga prosi za pomoč. Brez pomisleka, brez razpravljanja odide z Jairom. Ko jima pridejo naproti iz predstojnikove hiše, Jezus sliši od strani, kako jemljejo pogum Jairu, zato mu reče: »Ne boj se, samó veruj!« Kako čudovit odnos. Do konca sočuten, brez slabe volje, poln vere v dobro.

Drugo, kar lahko vidimo pri Jezusu, je neverjeten stik s seboj, ne le z drugimi. V množici zazna, da se ga je nekdo dotaknil. Vsi se čudijo, on pa čuti, da je šla moč iz njega. Si predstavljamo to!? Kdo danes sploh še opazi v hrupu tega sveta, da mu pojemajo moči, da se ga je nekaj dotaknilo, kar v njem spreminja moč. Jezus točno ve, kaj se dogaja z njim in ve, od kod vse to in zakaj.

In še tretje, kar lahko občudujemo v današnjem Jezusovem početju, je njegova jasnost poslanstva. Ljudje se mu posmehujejo, on pa se na to ne ozira. Ve, da je prišel prinašat ljudem odrešenje, svobodo, ljubezen, življenje in pri tem ga nič ne ustavi.

Če nam je v naglici življenja kdaj težko razumeti, da potrebujemo ono drugo stran, kjer bomo našli pravi mir in resnično moč, nam je ob pogledu na Jezusa jasno, kako potrebni smo tistega umika. Če hočemo resnično slediti sami sebi, v množici biti sposobni srečati sočloveka, ki nas potrebuje, ohraniti jasnost svoje poklicanosti, brez neprestanega potovanja na drugo stran ne bo šlo. Današnji svet izumlja zmeraj nove načine umirjanja, sproščanja itd. Vse, kar potrebujemo, nam je Jezus že pokazal. Potrebujemo tišino. V njej moramo zdržati s seboj in narediti prostor Bogu, da nas lahko sreča. Potrebna nam je božja beseda, da v razmisleku najdemo pravo mesto zase, za bližnjega in za Boga. Potrebujemo molitev, da bi jasneje odkrivali naše poslanstvo. Potrebujemo tudi hrano- zakramente, da bi mogli zaupano poslanstvo uresničiti: zakrament sv. maše, sv. obhajilo, sv. spoved. Vse to nam je potrebno, če hočemo živeti polno. Kdo si ne želi drže, ki nam jo kaže Jezus sam? Odhajajmo z njim vedno znova na drugo stran, da bomo v sebi vedno bolj upodabljali našega Učitelja in Brata.