Usmiljeni Samarijan

Tedaj je vstal neki učitelj postave, in da bi ga preizkušal, mu je rekel: »Učitelj, kaj naj storim, da dosežem večno življenje?« On pa mu je dejal: »Kaj je pisano v postavi? Kako bereš?« Ta je odgovoril: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, z vso dušo, z vso močjo in z vsem mišljenjem, in svojega bližnjega kakor samega sebe.« »Prav si odgovoril,« mu je rekel, »to delaj in boš živel.« Ta pa je hotel sebe opravičiti in je rekel Jezusu: »In kdo je moj bližnji?« Jezus je odgovoril: »Neki človek je šel iz Jeruzalema v Jeriho in je padel med razbojnike. Ti so ga slekli, pretepli, pustili napol mrtvega in odšli. Primerilo pa se je, da se je vračal po tisti poti domov neki duhovnik; videl ga je in šel po drugi strani mimo. Podobno je tudi levit, ki je prišel na tisti kraj in ga videl, šel po drugi strani mimo. Do njega pa je prišel tudi neki Samarijan, ki je bil na potovanju. Ko ga je zagledal, se mu je zasmilil. Stopil je k njemu, zlil olja in vina na njegove rane in jih obvezal. Posadil ga je na svoje živinče, ga peljal v gostišče in poskrbel zanj. Naslednji dan je vzel dva denarija, ju dal gostilničarju in rekel: ›Poskrbi zanj, in kar boš več porabil, ti bom nazaj grede povrnil.‹ Kaj se ti zdi, kateri od teh treh je bil bližnji tistemu, ki je padel med razbojnike?« Oni je dejal: »Tisti, ki mu je izkazal usmiljenje.« In Jezus mu je rekel: »Pojdi in ti delaj prav tako!« Lk 10,25-37

Zakaj biti usmiljeni Samarijan?

Na oratoriju smo spoznavali dogodivščine Ostržka in jih povezovali s priliko o Izgubljenem sinu. Če na kratko obnovimo zgodbo, vidimo, da je Ostržek iskal v življenju lažjo pot:

• - ušel je Pepetu, mu nagajal in se celo lagal, tako, da ga je spravil celo v zapor;
• - namesto da bi šel v šolo, je prodal abecednik in zavil v gledališče;
• - na lahek način je želel priti do denarja in nazadnje ostal brez vsega;
• - nazadnje je celo kradel, saj brez dela tudi hrane zmanjka;
• - v želji po zabavi in svobodi se komaj reši iz dežele igrač, kjer se otroci spreminjajo v osle.

Ostržek in Izgubljeni sin iščeta najlažjo pot do sreče. A vse kar dosežeta je, da komaj uideta smrti. Spoznavata, da se bo potrebno vrniti in lotiti resnega dela. Kakšno je to delo? Delo na sebi, da bi premagata lenobo, zgrešene predstave o življenju in sreči ter začneta na novo. Kaj je tista nova pot? To novo pot nam kaže prav prilika o usmiljenem Samarijanu. Človeka osreči le eno, večno življenje je v tem, da v življenju uresničujemo dela usmiljenja, da nehamo iskati le sebe, ampak se ozremo okrog, vidimo stisko bližnjega, se nanjo odzovemo in naredimo vse, kar je v naši moči.

Komu naj pomagamo, koga naj ljubimo, je vprašanje, ki ga zastavlja Jezusu učitelj postave. Jezus odgovor zavije v zgodbo in pred nami naslika dejanje ljubezni do bližnjega. Ne odgovarja na vprašanje, kdo je vreden takšne ljubezni, ampak vabi k razmisleku o naši ljubezni. Vsi smo dolžni biti bližnji vsakemu. Komu to ne moremo biti? Tistemu, ki našo pomoč zavrne. Kot pravi svojim učencem, ko jih pošilja oznanjat božje kraljestvo: Kjer vas ne sprejmejo, otresite prah s svojih nog. Vsakemu smo torej dolžni biti bližnji, dokler je to mogoče.

V oratoriju smo videli, kako so otroci 'navijali' za Ostržka, kako so si želeli, da bi ne nasedal raznim zvijačam. Ob uprizoritvah igre so se komaj uspeli zadržati, da bi goljufivcev ne ustavili. Kako lepa je otroška zavzetost za ubogega Ostržka. Mislim, da je to povabilo za nas vse, da vidimo v vsakem – v nas in v bližnjih – nesrečne Ostržke in Izgubljene sinove, ki potrebujejo spodbude. Otroci, ki so se vživeli v Ostržka, so v njem odkrivali del sebe, zato so mu želeli pomagati. Tako naj bi vsak izmed nas v bližnjem videl lik nesrečnega iskalca polnega življenja in mu skušal po svojih močeh pomagati.

Naj se ta zgodba Ostržka in Izgubljenega sina torej po oratoriju prelevi v zgodbo o Usmiljenem Samarijanu. Naj nadaljujemo zavzeto skrb za bližnjega, da bi mi sami in med nami vsak kot Ostržek in Izgubljeni sin lahko našel sočutje, podporo in spodbudo za novo življenje.