Jezus nasiti pet tisoč mož
Apostoli so se zbrali pri Jezusu in mu poročali o vsem, kar so storili in učili. Tedaj jim je rekel: »Pojdite sami zase v samoten kraj in se malo odpočijte!« Mnogo ljudi je namreč prihajalo in odhajalo, tako da še jesti niso utegnili. In odrinili so s čolnom sami zase v samoten kraj. Mnogi pa so jih videli, da odhajajo, in so jih prepoznali. Iz vseh mest so skupaj peš hiteli tja in prišli pred njimi. Ko se je Jezus izkrcal, je zagledal veliko množico. Zasmilili so se mu, ker so bili kakor ovce, ki nimajo pastirja, in jih je začel učiti mnogo stvari. Mr 6,30-34
»Pojdite sami zase v samoten kraj in se malo odpočijte!«
Pogosto me preseneča, kako se božja beseda prilega temu, kar se dogaja okrog mene, ko daje namige, o čem naj ljudem, h katerim sem poslan spregovorim, ko se ujema s skupino in razmišljanji na nekem srečanju ipd. Seveda je vse mogoče razumeti tudi narobe. Celo hudič zlorablja različne priložnosti, ki jih narobe razumemo. Kakorkoli že, tokrat sem se odpravil na dopust ravno na to nedeljo in božjo besedo razumem kot pritrditev, da je že tako prav.
Ob njej sem pomislil, od katerih stvari naj bi se človek odpočil, kaj je tisto, kar nas utruja. Na misel mi prihajata nekako dva sklopa. Na eni strani vidim goro tega, kar nas zasipa in utruja, pa nam noben dopust ne more kaj dosti pomagati, da bi se od tega odpočili. Na drugo stran pa bi postavil, kar resnično potrebuje odmik v samoto in počitek. Kaj sodi v eno skupino in kaj v drugo skupino?
V prvi skupini vidim sledeče stvari, ki utrujajo:
- stalna nevera vase in iskanje potrditve od drugih,
- ugajanje in želja po priznanju,
- nezadovoljstvo nad seboj in svojo življenjsko vlogo,
- konflikt z okoliščinami, v katerih živiš, pa jih nikakor ne moreš sprejeti,
- vsakodnevno delo, ki ga doživljaš kot krivica.
Drugo skupino pa sestavljajo najbrž stvari kot so:
- preprosto prehude obremenitve – neprestano ljudje, zadolžitve, odgovornosti itd.
- premalo počitka – kot pravi Sveto pismo, da še jesti niso utegnili,
- preveč dogajanja, ki ga človek ne more urediti v sebi.
Če me zasipajo stvari iz prvega sklopa, mi samo ležanje v senci ali na soncu ne bo dosti pomagalo. Še tako dolg, pasiven ali razgiban dopust ne bo ničesar spremenil. Je pa čas počitka in samote priložnost, da o tem v miru razmišljam, vse urejam in naredim sklepe, ki jih hočem tudi uresničiti. Le s soočenjem in premislekom, pa tudi molitvijo, je mogoče spraviti v red tudi stvari, ki so se prehitro dogajale in jih nisem uspel dojeti, mogoče prav razumeti in nanje prav odgovoriti. Vse to lahko v miru najde mesto v meni, da pomirjen nadaljujem soočenje z vsakodnevnimi napori.
Ko tako pogledam na čas počitka in samote, vidim v njem dvoje. Počitek mi pomaga, da se resnično odpočijem od naporov, ki jim sicer ne bom več kos. Samoto pa potrebujem za urejanje stvari, ki so me zasule ali pa me še vedno brez potrebe utrujajo, ker se z njimi še nisem soočil na pravi način.
Najbrž je v vsakem od nas vsakega malo. Ne delajmo si utvar, da bo samo poležavanje spremenilo tisto, kar nas mori. Naj nam ne bo škoda časa in napora, da se tudi v poletnih dneh srečamo s težkimi stvarmi in jih z božjo pomočjo in s pomočjo prijateljev rešujemo. Vsem želim, da bi se v času dopustov in počitnic uspeli odpočiti in v samoti urediti tisto, kar še ni urejeno.
Glede na to, da sem že lep čas na službenem dopustu, gotovo nisem med tistimi, ki potrebujejo počitek od stvari, ki so naštete v drugem sklopu. Ne potrebujem počitka od prehudih obremenitev, zadolžitev in odgovornosti. Ob vsem tem pa mi je toliko bolj jasno, da samo brezdelje nujno še ne prinaša želenega oddiha in počitka.
Veliko močneje pa čutim potrebo po tem, da bi se umirila in resnično odpočila nevere vase in posledično iskanju potrditve, od nezadovoljstva nad seboj in okliščinami, ki jih ne moem sprejeti...Dejansko me ta neprestani nemir in beganje veliko bolj utruja, kot neko redno delo, zadolžitve, itd...Tudi razne zadolžitve in obremenitve veliko lažje premagujem, ko sem v miru s seboj, sicer me pa že zaradi nevere in strahov, ostale zadolžitve mečejo iz tira.
Če je za drug sklop obremenjenosti rešitev počitek in odmik pa se ravno v času počitnic veliko bolj izrazi to, da se težko odpočijem "od same sebe";). V vsakdanji rutini in hitenju po opravkih se namreč notranja praznina kaj hitro zapolni z obveznostmi, lažnim dajanjem cene ob opravljenem delu...skratka lažje je uiti pred seboj, pred praznino in bolečino...
Najbrž je za rešitev za probleme iz prvega sklopa lahko le Bog. Mislim, da se samo v odnosu z Njim in v zavesti brezpogojne ljubljenosti človek lahko umiri, ne glede na okoliščine. Naj ne bi šlo za iluzijo, da Bog reši vse probleme, ampak bolj vero, ki raste iz zaupanja, da mi bo On dal moči, da bom zmogla nositi vse, kar se mi v tem trenutku zdi nerešljivo in pretežko. Najbrž gre pot nekje med sprejmanjem trpljenja kot logične poti skozi življenje in zaupanjem, da ima vse, kar se mi dogaja smisel v tem, da osebno rastem. Meni se najbolj zatika pri molitvi, ki očitno ni taka, da bi služila premagovanju vsakodnevnih bitk in naporov. Še vedno se vse preveč zanašam nase in na svoje sposobnosti ter skušam ugajati temu svetu. Bog pa niti na počitnicah ne more vstopati in ozdravljati delov, kjer je preveč mene, da bi bil prostor še zanj.